Zdaj bo pa že kmalu pol mimo, kaj? Če ni že čez…

Govorim o postu. Ne o postu kot članku, ampak o postu kot postu. Saj veš, no, to je tisto, ko se nečemu odpoveš-mesu, hrani nasploh, jezi, računalniku…

Jaz sem se letos odločila, da se bom za 40 dni odpovedala alkoholu, tudi lani sem se. Priznam, ni ne vem kako težko, saj ga ne pijem prav veliko, sploh pa zdaj, v nosečnosti ne. Odpovedala pa sem se še nečemu, kar me je pa kar močno “udarilo”. Kavi. Jutranji, dišeči, opojni, ki me zbudi, me osveži, me pripravi za nov dan…. No, sem si rekla, da vidim, ali sem že čista kavna zasvojenka, ali se ji vendar lahko uprem. In sem se ji uprla. In se še upiram. Najprej me je malo bolela glava, potem sem pa skoraj pozabila nanjo. No, skoraj pozabila, ker jo vsako jutro pridno skuham možu. (Priznam, v času posta goljufam in mu zamešam kar žličko instant kavice v toplo mleko, ampak se do danes še ni pritožil…)

Mislim, da je kar fino, da se človek takole malo preizkusi. Vse nam je tako samoumevno, sploh ne vemo več, kaj se nas še zares dotakne in kaj ne. Odvisnosti so pa sploh nekaj najslabšega za svobodo. In bolj ko smo zasvojeni, bolj mislimo, da smo svobodni v svojih izbirah. Lari fari. Svoboden si takrat, ko si od vsega neodvisen. Sploh od ene trapaste čokolade, kavnega vonja ali alkohola.