Zadnjič je šla ena mlada ženska iz naše vasi na potovanje. V Afriko. In to za pol leta. Pred pol leta se je pa vrnila iz Avstralije, kjer je bila tudi kakšnih šest mesecev…

Ne poznam je prav dobro, a vem, da je bila, preden je začela s potovanji, čisto “normalna” mlada ženska. Hodila je v službo, pomagala staršem pri delu na kmetiji, hodila v kino… Zdaj pa takole. Pride, je malo doma in potem jo neka sila vleče, da zopet gre.

Tudi jaz sem potovala. A nikdar za tako dolgo in tudi tako zelo daleč nisem šla. Še najdlje sem bila takoj po srednji šoli v Španiji, kjer sem en mesec hodila v šolo in si potem vzela še kakšnih štirinajst dni za raziskovanje sosednje Potrugalske in še nekaj Španije. Potem pa prihodnje leto Egipt, Izrael, malo Grčije in to je to. Ko sem začela z delom na radiu in televiziji pa je bilo mojega popotništva konec, moja prijateljica, s katero sva takrat potovali, pa si je privoščila še kar nekaj, tudi zelo eksotičnih potovanj. Mene pa ni več tako zelo vleklo. Izgleda, da sem v resnici bolj zapečkar.

A to, da sem zapečkar, si je kar težko priznati. Na tihem zavidam vsem popotnikom, da imajo tako nemirnega duha in so pravzaprav nekaj posebnega. Ker to zagotovo so. In tako zelo čutijo našo majhnost in omejenost. Ampak meni je pa doma tako zelo lepo! In tudi ne bi živela nikjer drugje, kot tukaj! Saj, rada bi šla nekoč v Avstralijo, a živela bi tukaj, v naši majhni Sloveniji!

http://lifeisajourney.si/