Večkrat sem se ujela, da imam pričakovanja. Pričakovanja do ljudi, ki me obkrožajo. Da bodo npr. uganili, da sem utrujena, da nečesa ne želim, da… In vedno znova sem razočarana.

Kaj so pravzaprav pričakovanja? Nekaj, kar si sami naslikamo v svojih mislih in to gojimo. A te slike so naše, ne slike ljudi, od katerih pričakujemo. Drugi imajo svoje slike. In svoja pričakovanja. In največkrat niso vzajemna, ta naša in ona, od drugih. Neizogibno razočaranje. Razen v redkih primerih.

Najboljše je ničesar pričakovati. Od nikogar. Ker je potem vsak nasmešek, ki ga nepričakovanega prejmeš, darilo. In eno samo veselje, brez grenkobe.

Kdor pričakuje, je verjetno lahko ves čas žalosten in ga boli. Čuti se narazumljenega, zavrženega, osamljenega in nevrednega. V trenutku, ko se pričakovanj znebiš, je svet lepši. In šele, ko si sam poceljen in brez hudih brazgotin, ko se zaveš, da znaš in zmoreš stati sam, se od pričakovanj lahko posloviš.

Želim nam čim manj pričakovanj.