Neko punco v Veliki Britaniji so zdravniki pustili umteri, ker je že devetkrat poskušala narediti samomor, pa so jo vsakič pravočasno rešili. Le desetič ne… In je umrla, stara 26 let. Spomnim se ravzpitega primera iz Italije, ko je oče dosegel, da so odklopili z aparatov hčerko. V komi je bila kar nekaj let. In je umrla.

Cel kup je takšnih in podobnih primerov. Včasih razumem ravnanja ljudi, ki odločajo o življenju in smrti, največkrat ne. V ta svet ne pridemo prostovoljno. Imamo zatorej pravico, da sami odločamo, kdaj ga želimo zapustiti? Ali pa imajo to pravico celo naši najbljižji, če bomo mi v komi? Jaz zagotovo ne želim, da o mojem življenju ali smrti odloča kdo drug kot jaz sama oz. Bog. Priznam, ne vem, kako bi razmišljala, če bi bila bolna na smrt ali priklenjena na voziček in popolnoma nesposobna samostojnosti. A ponavadi so takšni ljudje najbolj veseli, da živijo! In se mnogo bolj kot mi, zdravi, zavedajo vrednosti in svetosti življenja!

V imenu humanosti pa drvimo na nek napačen konec. Holandski par, ki smo ga nekaj dni gostili v naši hiši, oba razgledana in široka človeka, sta povedala, da njihovi upokojenci množično odhajajo v domove za starostnike takoj za mejo, v Nemčijo. Ker na Nizozemskem, v izjemno “odprti in demokratični” državi, dopuščajo evtanazijo, v Nemčiji pa ne. In uboge starčke je strah, da se jih njihovi otroci ali vnuki ne bi želeli na hitro znebiti. Češ, da so zmešani in da so tako ali tako želeli svojo smrt…

Bljak. Res ne želim doživeti takšne starosti, da se bom bala, kdaj bom tako odveč in tako v breme, da se me bodo pač kar znebili. Res si želim, da ni nihče drug, kot tisti, ki mi je vdihnil življenje, tudi moj zadnji izdih. Ampak glede na to, kam nas pelje naš način razmišljanja, bomo hitro doživeli še kakšen nov vladni predlog…