Zakaj nekdo živi v tem svetu in se zdi tako krut, zloben in hudoben… Zakaj se nekaterim podirajo življenja kot domine in doživljajo same zlome, padce, žalost…
Obstaja v tem svetu še druga realnost? So ljudje, ki doživljajo svet kot lep, prijazen, darežljiv, usmiljen? So ljudje, ki doživljajo srečo na vsakem koraku, smeh in radost?
Ja, obstajata ti dve realnosti in še na tisoč drugih, ki so nekje vmes. Na kateri sem jaz? Kam mene pelje moj val, moja izbira? In predvsem, kako se z ene realnosti preselim v drugo? Lahko sploh verjamem, da je to možno?
Vsako jutro si zastavim ta vprašanja. In se odločam.
Bravo, Saša! Zelo modra vprašanja. Najtežje v življenju je zastaviti prava vprašanja. Težje, kot potem najti odgovor. Ali je mogoče prestopiti iz ene realnosti v drugo? Seveda je mogoče. Kako? Tako, da spremenimo svojo notranjost. Svoja prepričanja. Ker naša notranjost ustvarja našo zunanjost. Ta stavek je star toliko, kot človek. Če želimo drugačno “zunanjost”, drugačno realnost, moramo spremeniti svojo notranjost. Moramo začeti verjeti v drugačne resnice. In sprememba se mora zgoditi na celični ravni. Popolnoma moramo spremeniti svojo vibracijo, svojo točko privlačnosti.
S svojimi prepričanji dobesedno naročamo okoliščine za realnost, ki se nam potem zgodi. In če želimo drugačno realnost, jo moramo samo naročiti. To pa storimo iz svoje notranjosti.
Tako preprosto in tako težko.
Kako?
Kako spremeniti notranjost, ko pa vedno znova reagiramo s čustvi, s prirojenim, priučenim ali vzgojenim strahom ali pogumom?
Res je, Katrin28, ko menimo, da delujemo razumsko, da smo dobro razmislili o neki situaciji, se ne zavedamo, da v resnici delujemo samo z dvema odstotkoma zavednega… Ostalo je namreč nezavedno… Se mi pa zdi, da ko najdeš svoj pravi cilj, ko ga začutiš, deluje tudi ta nezavedni del v smeri k tem cilju.
Katrin28, če želiš-m spremeniti svojo notranjost, je vprašanje ZAKAJ? pomebnejše od vprašanja KAKO? Zakaj si želiš-m to storiti? Kaj boš-m imela od tega? Če poznam razloge, zaradi katerih želim spremeniti svojo realnost, jih (razloge) lahko uporabim kot gorivo. Kot vir nepopustljive vztrajnosti. Če imam dovolj velik in močan ZAKAJ, potem bom na vsak način našel odgovor na vprašanje KAKO to storiti.
Če npr. živim v pomanjkanju, če ne morem svojim otrokom ponuditi vsega, kar bi jim želel, če enostavno nimam dovolj denarja, to ni PROBLEM. To je REZULTAT. Problem je moja notranjost, moja prepričanja, ki so skozi čas ustvarila to mojo trenutno realnost. S pomočjo zakona privlačnosti, ki pač deluje.
Torej, želim svojo notranjost spremeniti zato, da bom lahko svojim otrokom nudil dostojno življenje in jim tudi s svojim vzgledom pokazal, v kaj naj v življenju verjamejo, da bodo lahko tudi sami živeli po svojih željah. To je v tem primeru moj ZAKAJ. In potem akcija. Zbiranje informacij, iskanje odgovora na vprašanje KAKO spremeniti svojo notranjost, svoja prepričanja, da se bo posledično spremenila moja realnost.
Ja, Biokmetovalec, popolnoma se strinjam s tvojim razmišljanjem. In še enkrat – ja, obstaja odgovor na vprašanje ZAKAJ spremeniti svojo notranjost, le vprašanja KAKO ne morem rešiti.
Opazila sem namreč, da že nekaj časa v komunikaciji z otroci ne reagiram pravilno / ali bolje povedano, kot bi si želela reagirati pri situacijah v katerih skupaj rešujemo probleme in problemčke. Teoretično znam. V preksi pa – kot sem napisala v prvem komentarju – podzavestno uporabljam priučene besede (starši) , privzgojene stavke(spet starši in njihovi vgojni načini) ter prirojeno jakost teh besed (odziv na strah) . Saj vsi vemo, glasno prigovarjanje, kreganje in podobno je samo odraz nemoči, ki jo začutimo starši pred otroci, ko se znajdemo v situaciji, ko ne vemo kako naprej …., ko nam zmanjka argumentov zakaj nekaj narediti in potem nastane samo NAREDI IN PIKA. Pa saj večinas nas pozna te situacije. Želela bi biti v teh trenutkih bolj … kako naj se izrazim? – zbrana, bolj razumevajoča, rada bi znala v teh trenutkih bolj poslušati in ne samo razmišljati kako prav imam, in najpomembnejše (kot si omenil ti) – biti vzor otrokom, kako reagirati v določenem trenutku …
ZATO bi rada spremenila svojo notranjost. Pa te situacije ne obstajajo samo v komunikaciji z otroki. Zgoraj opisan je le primer. Če si tak, si tak tudi v odnosu do partnerja, v službi, s prijatelji ….. In če se zmoreš notranje spremeniti si drugačen do vseh.
Kartin28, vir, gonilo vsega, kar narediš, vir vseh naših dejanj je misel. Naša misel, ki jo na osnovi dogodka iz okolja izberemo. Misel povzroči čustvo, na osnovi čustva pa izberemo dejanje, ki ga storimo. In kot lepo pravi Saša, misel lahko izberemo zavestno, lahko pa jo izberemo avtomatsko, iz zbirke že ustvarjenih miselnih vzorcev, ki jih nosimo shranjene globoko v sebi. Naši možgani ljubijo navade. Miselne navade, ustvarjene vzorce. In to, te miselne navade, vzorce, lahko spremenimo samo tako, da ustvarimo nove. Kot bi izbrisali stari program v računalniku in ga zamenjali z novim.
Za to naporno početje obstaja kar nekaj orodij. V zadnjih časih, ko se ljudje pospešeno spreminjamo, ko se pripravljamo na novo obdobje, nam narava ta orodja kar podarja. EFT metoda, smeh, RPT metoda, BWE metoda, tudi NLP je uporabno znanje za spreminjanje prepričanj. In še več jih je. Dragocenih orodij, ki jih v današnjem času resnično potrebujemo.
Je pa zelo pomembno to, koliko in kaj je posameznik pripravljen narediti za to, da se znebi določenih vzorcev, prepričanj, ki ga po njegovem mnenju omejujejo. Saj veš, pripravljeni smo vsak dan 8 ur ali več hoditi v službo, ki je ne maramo. Samo zato, da plačujemo stvari, ki jih v resnici ne potrebujemo. Pripravljeni smo po 2 uri na dan in tudi več preživeti v gostilni, lepotilnem salonu ali pred televizorjem. Ker tako počne večina. In potem je tu družina, prijatelji, gospodinjstvo… In včasih nam je res problem najti dodatnih 15 ali 30 minut časa vsak dan, da bi se s pomočjo na novo pridobljenega znanja lotili še nekih notranjih vzorcev, ki da baje obstajajo tam nekje, vragsigavedi kje:) Malo šale, ampak tako je. Če želimo početi nekaj novega, moramo nekaj opustiti. To pa je problem, ker naši možgani ljubijo navade. In smo v začaranem krogu. Ki ga lahko presekamo z dovoj močnim ZAKAJ se želim spremeniti in DISCIPLINO. Potem pa, ko najdemo vsak dan nekaj časa za delo na sebi s pomočjo uporabe ustreznega orodja, pa počasi ustvarimo novo navado in zadeva steče sama od sebe.
Dragi Biokmetovalec. Glede na to, da sva na Sašinem blogu, najbrž ni lepo, da imava dvogovor.
Vseeno bi rada tale najin klepet končala z zahvalo: premišljujem o besedah, ki si jih nanizal v zapisu in poskušam ….. poskušam slediti mojemu ZAKAJ!
Ej, vidva kar… Saj ne bereta edina…
Berem vaju in se sprašujem…ni morda strah pred morebitnim vnovičnim neuspehom tisti, ki nas ovira pred spremembami. Ni kriva samopodoba, ko se nam zdi, da ne bomo kos drugačnim odločitvam?
Kadar nekaj počnemo, kar nam ni v veselje, ko se zavedamo, da moramo ravnanje spremeniti, ker smo nezadovoljni in utesnjeni, začnemo iskat rešitve. Nekatere se ponujajo mimogrede, druge je potrebno iskati dlje časa. Zato je potreben napor. Mi pa se že v vsakdanjem življenju počutimo nemočne, izčrpane, razočarane. Zato Katrin dobro razumem.
Uspeh je zagotovljen, kadar preidemo od besed k dejanjem. Tedaj začutimo olajšanje in spremembe se vrste. Rezultati pa nas vzpodbujajo k napredovanju.
Za prehod od razmišljanja k odločitvi, da nekaj spremenimo, je morda Sašin plan, da izkušeni in tisti, ki si šele želijo sprememb, imenjajo mnenja, poglede, izkušnje, dobrodošel in zaželen.
Berem tudi jaz… in se strinjam, da je velikokrat strah tisti, ki nas odvrača od sprememb… in pred kratkim sem si na list napisala 4 točke, ki jih je napisal Nik Vujičić in sicer:
1. Ne veš, kaj lahko dosežeš, če ne poskusiš.
2. Ko ti spodleti, poskusi znova – Thomasu Edisonu, izumitelju žarnice, je spodletelo 9.999-krat.
3. Svoje ovire spremeni v priložnost.
4. Naj te ne bo strah neuspehov.
Vsak dan preberem te točke…. in veliko lažje je in dobim več “korajže” in zaupanja vase. Srečno!
Hej!
Te dni sem pod ogromnim stresom… Pred enim letom sem se razšla s svojim fantom, za katerega sem vsaj v sebi mislila, da je to to. Pa ni bilo, prevaral me je, popival… Medtem, ko naj bi jaz v duhu dobre ženske skrbela le za najin dom… In sem, še rešiti sem skušala pa me ni poslušal. Nadrl me je tam pred mojimi starši, pred celotnim svetom, češ kaj si mislim jaz baba, da bom njemu velikemu dedcu ukazovala…
Ja tako se je ta moja realnost končala. Od takrat naprej je moja realnost, kaj delam narobe, zakaj sem drugim ljudem tako tuja, zakaj… Tista dobra realnost zame ne obstaja več, komaj se še držim nad površjem, ker vsakič, z vsakim gibom dobim očitek, kakšna, da si…
Vsak dan zame pomeni nov napad, da se soočim s to svojo novo relnostjo.. Skušam oprostiti, skušam razumeti… Pa ne zmorem nič od tega.
Vse kar vem in trenutno razumem je to, da sem sama odgovorna za svoje življenje, da sem ga jaz zbrala, da sem jaz naredila napako. In da sem jaz kriva. Ne pa on, saj sem si ga sama zbrala.
In vsako jutro se odločim, ne to tokrat ne bo vplivalo name, pa se vedno znova znajdem v enaki situaciji…
Utrujena sem že od te svoje realnosti, rada bi se spet smejala in rada bi spet objemala zvezde. Pa jih ne zmorem več.
In preden sem ga spoznala sem to znala, plesati po mestu, objemati zvezde in bila sem najboljša, najmočnejša in najlepša vsaj zase. Potem pa je prišel on, me zvabil v svoj brlog in me ni hotel več izpustiti. Tako dolgo me je stradal, da sem skoraj umrla. In sem odšla, ranjena in razočarana. Bojim se, da te moje razočaranosti ne bo popravil nihče več. Žal.
Draga Mojcica, vem, da sem mogoče zadnji, ki bi se moral tokrat oglasiti. Če ne zaradi drugega, zato, ker nisem ženska. Ampak, preprosto ne morem molčati. V resnici pa ti nič novega ne morem in ne znam povedati. Ne tebi in ne komu drugemu. Ker v sebi nosiš vso modrost, ki jo premore svet. Nosiš jo ti, tako kot čisto vsak človek. Tudi tvoj bivši fant, ki je v resnici tvoj (m)učitelj.
V svoji modrosti enostavno veš, da smo čisto vsi ljudje globoko v sebi, v svoji globoki notranjosti, v svojem bistvu, čista ljubezen, čista radost, čisto navdušenje, modrost, odpuščanje, hvaležnost, svetloba… in še in še.
Prav tako veš, da je to naše bistvo opremlejeno z razumom, ki smo ga prejeli, da bi nam služil. Kot orodje. Ampak, ta naš razum je v svoji pretkanosti ustvaril naš lažni JAZ, naš EGO in zabrisal mejo med BISTVOM in EGOM. In zato se nam v življenju dogaja, da smo velikokrat razdvojeni, da se težko odločamo. Ker nam naša notranjost, naše srce pravi eno, naš lažni jaz pa drugo. In ker nismo izurjeni v prepoznavanju glasu svojega srca, se včasih odločimo v prid svojemu razumu, svoji logiki in v škodo svojemu bistvu.
Prav tako veš tudi to, draga Mojcica, da v življenju doživljamo tudi “napačne ” odločitve. Dokler se ne izurimo v prepoznavanju tihega glaska svojega srca. Potem pa doživimo boleče izkušnje, skozi katere rastemo. Lahko si zastavimo vprašanje, kaj nam hoče življenje povedati skozi to izkušnjo? Kaj se moram naučiti, da ne bom ponavljal-a podobnih odločitev? In ko najdemo odgovor in ga začnemo živeti, smo bogatejši, pripravljeni na nove izzive, na nove odločitve, ki zahtevajo še več izkušenj, ki za sabo potegnejo še več odgovornosti.
Zelo modro ugotavljaš, da si ti tista, ki je sprejela odločitev in s tem prevzemaš odgovornost za situacijo. In ta odgovornost ti daje moč, ki jo potrebuješ za ustvarjanje drugačne realnosti. Takšne, ki jo že poznaš.
In prav tako veš, da tvoje razočaranosti ne more popraviti nihče drug, kot ti. Samo ti sama lahko ustvariš svojo drugačno realnost. Ker realnost ustvarjamo s pomočjo svojih misli, ki jih izbiramo. Tvojih misli pa ne more izbirati resnično nihče drug namesto tebe.
Vem, da boš v svoji modrosti v kratkem izbrala hvaležnost za doživeto izkušnjo, ki te je ojačala. In ta hvaležnost ti bo spremenila trenutno realnost. Najprej za kratek čas, potem pa za vedno dlje. Prav tako vem, da ne boš podlegla skušnjavi lastnega razuma, da bi v svoje srce zasadila seme sovraštva do bivšega fanta. Nasprotno. Iz svojega bistva mu boš odpustila in se tako popolnoma osvobodila trenutne realnosti.
Poleg izbire hvaležnosti in odpuščanja, ki nas v trenutku ppovežeta z našim bistvoom, je zelo močno orodje za zavestno izbiro misli tudi način, ki ga je omenila Metka. Zapiši si svoje misli in jih preberi večkrat na dan. Samo s pmočjo drugačnih misli, kot jih izbiraš trenutno, si boš spremenila svojo realnost.
Npr.: “Čeprav se mi vse to dogaja, čeprav sem trenurno popolnoma na dnu, se popolnoma in v celoti sprejemam. Vem, da se mojemu razočaranju bliža konec, ker se vedno bolj zavedam, da sem ga v resnici izbrala (razočaranje) sama. To, kar je počel moj fant, res ni bilo lepo, ampak jaz sem preveč dragocena oseba, da bi zaradi dejanj enega navadnega osla (izberi poljubno besedo) izbirala misli, ki me vodijo v razočaranje, žalost. Zato ne bom več izbirala misli, ki me vodijo vstran od mojega bistva, vstran od prave resnice o meni. Ni pomembno, kaj mislijo drugi ljudje o meni, pomembno je, kaj menim sama. In jaz se cenim! Imam se rada! Spoštujem sama sebe! Takšno, kot sem in takšno, kot postajam! Vem, da imam trenutno še kakšno slabost, ampak vem tudi to, da sem samo človek. Vem, da živim zato, da spoznavam sebe, svoje slabosti in jih počasi skozi rast opuščam in zamenjujem za vrline. Vem, da živim zato, da se učim živeti ljubezen. Hvaležna sem, da živim! Ljubim življenje! Danes je res prečudovit dan!”
Uau, Biokmetovalec, tole je lahko super meditacija ali molitev, s katero začneš dan. Spremembe zagotovljene!