Ko bi bilo tako enostavno…. kot je ruvanje plevela z naših vrtov. Gredico očistiš, porahljaš in potem samo tu in tam hodiš pogledat, če je zrasel kakšen nov plevel. Še ko je majhen, ga izpuliš, da narediš prostor svojim pridelkom, ki jih občudujoče gledaš in se jih veseliš. Ko bi bilo tako preprosto… Zruvati vse plevele svojih žalosti in ljubeče gojiti svoje pridelke… Saj morda ti pleveli še niti niso privreli na plano, a v globinah razpredajo svoje mogočne korenine in se trudijo razrasti. Če nisi pozoren najne, udarijo kot vulkan, požgejo vse sadove, ki smo jih tako boječe zasadili. Pozornost… Vsak dan, vsak trenutek. Da bodo naši sadovi lahko rasli, postajali močnejši in tako krepki, da plevel med njimi ne bo več našel poti zase.