Ne vem zakaj je obiskati terapevta ali terapevtko pri nas še vedno takšen tabu… Kot da to pomeni, da si čisto zmešan, ali kaj? Poznam jih nekaj, ki hodijo na terapijo, a v isti sapi rečejo, pa nikomur ne povej… Verjamem, da bo prišel čas, ko bomo notranje stiske priznali in jih upoštevali tako, kot npr. zobobol. Ko je čisto naravno, da greš pač pozdravit razbolen zob. Ko pa duša lahko boli mnogo bolj!

Sicer pa-kdo od nas je pravzaprav "normalen"? In kaj biti normalen sploh pomeni? Verjetno bi bilo bolje uporabiti izraz "funkcionalen". Če lahko vsaj približno mirno živiš, v približno urejenih odnosih, potem ti nekako gre skozi življenje. Vsakemu po svoje… A koliko ljudi je v resnici takšnih, ki imajo urejene, lepe, harmonične odnose? Pa ne samo navzen…, tako, zares? Jaz jih ne poznam prav mnogo. Smo torej vsi nori, nenormalni? No, prepričana sem, da smo godni vsaj za terapijo…