Še vedno po delčkih berem knjigo o čustvenem izsiljevanju. Sem že krepko čez pol (uh, kakšen uspeh za skoraj pol leta, kaj?!) in zdaj sem pri poglavju, ki se loteva praktičnega dela. Torej-iz teorije v prakso. Prvi stavek, ki je podčrtan zelo debelo, je – TO LAHKO PRENESEM. In sem se pri tem ustavila. Res, kako preprost stavek, pa tako močno sporočilo nosi. To lahko prenesem.

Spomnim se, da ljudje radi pripovedujejo, kako jih preseneti lastno telo. Ko že misliš, da ne bo šlo več, si v resnici šele na začetku zmogljivosti. Ali pa psihični napori. Ko si v vrtincu le-teh, jih kar premaguješ in premaguješ, ko pa se ob koncu ozreš nazaj, ne moreš verjeti, kaj vse si preživel. No, seveda moraš znati napolniti si baterije in ne dovoliti si pregorevanja, a vendar je človek sposoben veliko več, kot sam misli in verjame.

Tako je tudi s čustvi vseh vrst. Lahko jih drugače doživljamo, izražamo, lahko se spreminjamo! Le svojo notranjost, ki velikokrat deluje brez “našega privoljenja”, je potrebno prepričati, da TO LAHKO PRENESE. In kaj ima ta stavek pravzaprav sploh s čustvenim iziljevanjem? Precej. Kar spomnite se, kolikokrat popustimo drugim, ki bi nas radi prepričali v nekaj, s čimer se sicer ne strinjamo. Še huje-pripravijo nas do tega, da naredimo nekaj, kar se pravzaprav ne sklada čisto z našim načinom dela ali celo prepričanjem. A popuščamo v imenu miru pri hiši, pa da se ne bomo prepirali, pa ker se nam nekdo smili oz. se bojimo, da bomo ranili njegova čustva, pa…. še in še je izgovorov. Zato pa ta prva vaja. To lahko prenesem, ti mi kar govori, in me izsiljuj, ne bom popustila!

He he, grem vadit ta stavek. Halooooo, kje je kdo? No, dragi otroci, mož, starši, prijatelji, znanci, sodelavci, kje je kdo? Rada bi vadila!