Zadnjič sem pozno popoldne sedela ob gozdu. Objela me je čista tišina. Tako globoka, da sem jo zaslišala in začutila. Potem pa je zapihal veter in iz gozda se je zaslišalo padanje listov. Jesen. Potem pa znova tišina. In tak mir! Razlegel se je vse naokrog, tudi vame. Jesen ni čas divjanja, jesen ni čas množičnih nakupov ob prihajajočih praznikih. Jesen in zima sta čas za mir, razmišljanja in potovanja globoko vase. Narava nam to sporoča že tako dolgo, utrujena je že od našega upiranja kroženju… V času, ki naj bi pomenil umik vase, smo ljudje najbolj obrnjeni navzven. Trgovine, hrup, tekanje, pehanje…

S kratkimi otoki tišine se lahko povežem, postanem del celote. Postanem list, zvezda na nebu ali seme mogočnega drevesa. Edino, česar si ne želim, je postati del človeške norije ob koncu leta. Mi bo uspelo?