Še sem živa… In to zelo, pravzaprav. In kako naj bi ne bila ob vsem, kar se velikim družinam zgodi vsako jesen. Popolna sprememba ritma iz počitniškega v šolskega, nove obveznosti, pa še kupi robcev, saj smo že popadali prehlajeni v postelje.

Kako zelo zrastejo otroci vidim vsako jesen po oblačilcih. Tiste stvari od lani, ki so se sicer zdele še dovolj velike, lahko kar zapakiram za sosedo, ali pa dam na čakanje, da bodo prav naslednjemu otroku. Še sreča, da lahko vsaj nekaj ponosijo drug za drugim! Po vseh nosečnostih in porodih, pa sem sklenila tudi svoja oblačila majčkeno “prevetriti”. In ugotovila sem, da sem nagnjena k spravljanju stvari “za hude čase”. Ne samo, da je pol mojih oblek že čisto iz mode, saj sem si jih kupila pred kar precej leti, nekaj je takšnih, ki se mi ne zdijo več primerne, so se čisto skrčile ali pa mi enostavno niso več všeč. Končno sem se ločila tudi od kavbojk, ki sem jih imela v omari kakšnih petnajst let in so mi bile vedno merilo moje teže. Zdaj sem jih pospravila in nočem jih niti videti več!

Je pa moja omara po tem zdaj na pol prazna. Ampak se vendar počutim boljše. Za okrog hiše in za na vrt tako ali tako ne potrebujem drugega, kot trenerko in natikače… Za v dolino bom pa že našla kaj lepega!

Tako. Da se malo oglasim. In zelo mi je žal, da nisem po nastopu na Slovenski popevki namenila vsem en velik nasmeh. Ker v sebi sem ga čutila, ampak pokazala ga pa nisem. Se mi je zdelo, da kar nekako ne bi “pasal” na takšno pesem. Pa bi. Nasmeh paše prav povsod!