Kako je to čudno, če se nekdo odloči, da bo obdržal otroka, čeprav je ŽE peti, a ne?! Sploh v današnjem svetu….Danes je bila informacija o tem, da sem spet noseča, objavljena v Lady, prejšnji petek v reviji Mama. Kako zanimivo je opazovati reakcije ljudi, ki so tako zelo različne. Ena mojih prijateljic, pri petdesetih, samska z enim otrokom, mi je pela takšne levite, kot jih že dolgo nisem slišala! Seveda mi je bilo takoj jasno, da vse te njene besede o moji neodgovornosti, pa o tem, da pojma nimam kako težko je skrbeti že za enega, kaj šele za pet, pa o potrebah, pa o tem, da jim ne bom mogla ničesar nudit….niso namenjene meni, temveč da iz nje govorijo NJENI strahovi, ki jih ima glede svojega otroka. Tako kot jaz, nima prave, redne službe in s tem je pač tako, da imaš enkrat veliko, drugič malo, tretjič nič denarja. In da moraš takrat, ko zaslužiš kakšen tolar, oprostite, euro več, pač mislit na tiste bolj sušne dneve. Sicer pa sem se naučila tudi nekaj izjemno pomembnega: otroci si bolj zapomnijo, kolikokrat si se šel z njimi Človek ne jezi se, kot pa nove, nevemkakšne čevlje, ki so jim tako ali tako že zdavnaj premajhni.

Sem danes to morala izpljunit. Zdaj bom pa poskusila prilepit k tekstu še eno sliko. Bom videla, če mi bo uspelo…

Ne, še ne znam. Grem vprašat mojo blog tršico…