Zadnjič enkrat smo dobili vabilo, naj pridemo vpisat v šolo našega mlajšega fanta. Pa so se mi kar solze ulile. Moj mali mišek gre jeseni že v šolo. Ne vem zakaj me takšne prelomnice vedno tako čustveno "zdelajo". Gre pač v šolo kot tisoči drugih. A vem, da bom prvega septembra znova skrivaj brisala solze…

Enkrat sem nastopala na šolski prireditvi, malčki so peli, deklamirali…. Ko so nastopali prvošolčki, sem začutila, kako mi solze kapljajo po obleki in kako se mi topi puder… In čeprav sem vedno toliko profesionalna, da na odru moja čustva ne vplivajo na delo, me je takrat zvilo. Nekoč so me povabili med otroške bolnike. Komaj sem se obvladala, vsakič, ko sem se ozrla vstran, sem hitro z roko potegnila pod očmi. Res namreč nisem želela, da bi me zalotili objokano.

Ko grem v kino (no, ali kako se že reče tistemu prostoru, kamor nekateri hodijo gledat filme, jaz sem že skoraj pozabila…..) in je na sporedu kaj solzavega-jokam. Od veselja, žalosti, sočutja, olajšanja…. In z leti me niti ni več sram, ko rdečih oči zapuščam dvorano.

Pred dnevi mi je znanka zaupala, da se bo poročila. Jaz pa v jok.

Soseda omeni, da bo verjetno imela kdaj otroka, jaz pa v jok.

Starejša hči mi pripoveduje, kako so se sošolke zavzele za deklico, ki jo fantje kar naprej zafrkavajo, jaz pa od ponosa v jok….

Upam, da so to še vedno poporodni hormoni. Ker se mi je že zgodilo, da sem se med jokom sama sebi začela smejati. To je šele poslastica za soudeležene! In ne bi jih več zabavala na tak način…