Sem enkrat v teh dneh nekje prebrala, da bodo kadilci (ali so že) v parlament vložili predlog za popravek protikadilskega zakona. Da je preveč omejujoč za kadilce in da je pol gostincev že propadlo.

Pa če se do konca zamerim kadilcem-meni sedanji zakon popolnoma ustreza! Ja, res je, priznam, tudi sama sem včasih kadila in to ne malo. Kadili smo povsod. Na faksu kar na hodnikih, ki so bili tako zadimljeni, da nisi videl, kdaj prihaja profesor… In takrat mi še na kraj pameti ni prišlo, da bi se mi smilil kakšen nekadilec.

Potem pa sem prišla k pameti in prenehala. Pravzaprav, če povem čisto po pravici, je k temu veliko pripomogel moj mož. Ko sva se spoznala, sva namreč sklenila dogovor, da v njegovi prisotnosti ne bom kadila, ker mu pač cigareti smrdijo. Ampak, ko sva šla prvič zvečer ven, sem (seveda) prekršila dogovor. Ko sva se poslovila in sem ga hotela poljubiti, se mi je izmaknil. Halo???!!! Je rekel, da mu smrdim in da me ne želi poljubit. Kakšen udarec za moj ego! Bila sem tako užaljena, da sem se kar tresla. Potem pa sem se naslednji dan pomirila in se opravičila za kršitev dogovora ter mojo užaljeno reakcijo. In sem prenehala. Mi je bilo fino poljubljat se z njim…..

Pravijo, da smo ozdravljeni kadilci najhujši. In jaz zase lahko trdim, da sem najhujša. Ker mi čiki tako smrdijo, da se težko pogovarjam z nekom, ki je vstopil v mojo hišo, prej pa kadil. Ker mu smrdi iz ust, smrdi mu obleka, lasje…. In ravno zato nisem skoraj nič hodila po lokalih. Ker si prišel domov in smrdel kot kuga. Vsakič, tudi ob dveh ponoči, sem si šla potem umivat lase, ker takšna nisem mogla v spalnico, saj zadnjih nekaj let z menoj, poleg moža, zagotovo tam spi še kakšen otrok…

Zdaj grem pa lahko na kavo. Zadnjič bi morala z najmlajšo hčerkico na mrazu nekoga počakati pred trgovino. Kjer imajo zraven bifeje. Takšne, bolj zanikrne, ki so bili ponavadi že zjutraj popolnoma zakajeni in polni okoliških pijančkov. Tokrat pa sem lahko vstopila z otrokom, dišalo je (no, skoraj dišalo) in brez posledic je ta mala spila sok, jaz pa kavo. Aleluja! Nisem si mislila, da bom kdaj dočakala kaj takega.

Zgodi pa se, da na semaforju zagledam v sosednjem avtomobilu mamico, ki vozi dva majhna otroka in ima v roki prižgan čik. Takrat me ima, da bi poblaznela. Kako, da nimajo nekateri, sploh mamice, tega čuta-vsaj do svojih otrok?! In taka mama naj bi želela svojim otrokom vse dobro in vse najboljše??!!