Preden začnem s pisanjem, naj najprej pojasnim -časi, ko sem resnično zaničevala moške, so mimo. Nekoč sem namreč, kot velika večina žensk še danes, menila, da so moški bistveno manj sposobni od nas, da nimajo smisla za organizacijo, nesposobni so delati več stvari hkrati, so slabiči…. Skratka, prav nič lepega nisem imela za povedati o njih. Kot rečeno, ti časi so minili in zdaj jim lahko priznam le to, da se mi včasih v množici agresivnih žensk, ki želijo na vsakem koraku tekmovati z njimi, prav smilijo. Ker se borijo sami s seboj, s svojo vlogo, ki jo želijo prevzeti ženske in ker jih vzgajajo dominantne mame, so na koncu nekateri res prave copate. No, da ne bo pomote, moj seveda še zdaleč ni kakšen slabič ali copata, ravno nasprotno. In prav vesela sem, da imam pravega dedca v hiši. Ki zna vozit traktor, seka drva, zida in sploh opravi vse potrebno okrog hiše, hkrati pa zna biti nežen in ljubeč.

Ampak…. Moški, ki je tudi sicer bolj mlačen in se obnaša poženščeno, je enak tudi, kadar zboli. Ko pa gripa v posteljo položi klenega dedca, takrat nastane pa….ne bom rekla težava, bolj komedija. “Glava me boli, kje imamo tablete? Mi boš skuhala čajčka? Kako se pa pogoltne tako velik tablet? Ko kašljam, me vse tako boli….grem počivat. Mi boš skuhala juhico? Mislim, da imam vročino….zebe me, kje imam kaj za obleči? Kje so pa moje ta tople nogavice? Grem kar ležat……..” In tako par dni. Vam povem, huje kot dojenček. In da ne bi kdo mislil, da je samo moj tako nebogljen, ko zboli. Nak. Ko sem se pogavarjala s prijateljicami, so mi vse po vrsti zatrdile, da so njihovi moški popolnoma enaki. Da imajo pol nižji prag bolečine kot me in da si, ko začutijo že rahlo bolečino v glavi, priborijo popolno žensko oskrbo. V nasprotju z nami, noricami, ko na pol mrtve, z vročino, glavobolom, robčki, zatlačenimi v nosnicah, da ne kaplja ven, še vedno letamo po hiši in skušamo vse urejati. Ker – kaj vendar bodo naši dragi brez nas…. Kako smo trapaste…..

Mislim, da moške bolj kot bolezen, položi misel, da so v resnici odvisni od okolja, da niso gospodarji situacije in da niso prav nič koristni. Ali pa se hudo motim in so zgolj tako prebrisani, da že ob prvem kašeljču izkoristijo našo pripravljenost, da jih nosimo po rokah in strežemo z vseh strani. Bolj ko razmišljam, manj mi je jasno. Moram enkrat-ko bo moj zdrav-vprašati ga. Ta hip bi bilo to precej tvegano vprašanje. Smo namreč še v fazi “tako sem bogi”.

Pa še en test bom grede izvedla z današnjim pisanje. Namreč ta, ali moj mož kdaj prebere, kar napišem, ali ne. Ker, če bo prebral, zagotovo ne bo ostal brez komentarja…. Bom poročala!