Končno bomo šli tudi mi malo na morje. Ah, se spominjam mojega morja pred desetimi, petnajstimi leti… Vsako leto smo odšli v isti kamp, v prikolico. Zakupili smo t.i. “pavšal” in potem sem en mesec ali še več preživela tam. In če je bil kakšen dan manj kot en mesec, se mi je že zdelo, da to sploh ni pravi dopust!

Zdaj grem na morje bolj zaradi otrok. Tako ali tako si polovico dneva nekje v senci, le zjutraj in zvečer lahko čofotaš. In kako bom prepričala otroke, da morajo pet ur počivati oz. se mirno igrati v senčki?! Ne vem še…

Spominjam pa se svojih najstniških let na morju. Joj, kako sem bila zaljubljena… Kakšnih štirinajst, petnajst sem jih imela in punce smo na teraso hodile poslušat, no, gledat, fante iz razglašenega benda. Meni je bil všeč basist, velik, suh, s kljukastim nosom. Pa še z očali. Se mi je zdel tako zeloooo pameten. Ne vem sicer, zakaj bi mi to kot skoraj še deklici kaj pomenilo, pa vendar. Nek večer smo punce celo skovale načrt, da gremo na teraso na ples, čeprav so mi starši to strogo prepovedali. A sem se splazila iz prikolice, starši so že spali ali pa bili nekje na obisku, ne spomnim se. Kako me je naslednji dan bolela rit! Od batin, seveda…

Ah, še marsikaj je bilo na tem našem morju. Z Nemci, Italijani in Nizozemci smo govorili angleško in kar veliko sem se naučila vsako leto. Z domačini pa smo seveda govorili hrvaško. Ne pa tako kot naši otroci zdaj, ko se z njimi pogovarjajo angleško… Kako mi je to smešno! Doma, kadar želiva z možem otrokom kaj prikriti, se pogovarjava hrvaško. Pa skoraj niti besede ne razumejo…

Naša ta starejša je zdaj stara štirinajst. Moram biti pozorna, kakšni fantje bodo igrali v terasa bendu…