Nedelje imam pravzaprav zelo rada. Če še v soboto hitim s pranjem in pospravljanjem, pa tega ob nedeljah ne želim početi. Pa čeprav perilo že kar samo sili iz koša. Nedelje so dan za družinski izlet, za obisk prijateljev, za sprehod…

In natanko takšna nedelja je danes za nami. Odpeljali smo se na Bled in šli seveda na sprehod okrog jezera. Ta mali je nosil mož, eno v nahrbtniku zadaj in drugo v kenguruju pred seboj – davek dejstva, da ob skupinskem izletu v avtu ni prostora za voziček… Potem smo si v trgovini kupili malico in imeli ob jezeru piknik, opazovali račke, ki so že tako domače, da so nam jedle z roke in šli še na sladoled.

Ogromno je tujcev. Nič čudnega, saj res težko najdeš kaj tako lepega, kot je naš Bled. In med vsemi tujegovorečimi, razen če ne prihajajo z daljnega vzhoda, med njimi takoj prepoznaš Italijane… Tanke brčice, šminkerska oblačila, svetleča frizura, zagorela polt in zlato okrog vratu. Med vsemi, ki so se, kar hladnemu vremenu navkljub sončili, so bili seveda sami latino sosedje…

Danes sem se znova zavedla, kakšno srečo imamo, da živimo v tako izjemni deželi. Ne samo, da smo občudovali Bled, vsa pot do tja je lahko posebno doživetje. Gore v daljavi, gozdovi, urejene hiše in vrtovi ob cesti… Pomembno je to, s kakšnega zornega kota gledaš v svet in predvsem na svoje življenje v njem. Četudi imamo vzpone in padce, je vse okrog nas vedno enako lepo. Odločitve, s kakšnimi očmi bomo gledali v svet, pa so v naših rokah. Zato smo se imeli danes tako sijajno, pa čeprav si nismo privoščili kosila v restavraciji, še celo na kremšnite nismo šli. Ker smo znali uživati v majhnih stvareh, ker sva z možem poslušala otroke, ker sva se objela in si z nasmehom pokazala, da se imava rada, ker smo si vzeli čas, da bomo doživeli nedeljo.