Zadnji dnevi so šteti našim šolarjem. Še malo in bodo prinesli domov spričevala. Nekateri z veseljem, mnogi s cmokom v želodcu. Vsako leto v Sloveniji umre en razred otrok. Pa ne v prometnih nesrečah ali zaradi bolezni. Ampak zato, ker si vzamejo življenje. Zaradi sebe? Verjetno ne.

Kako bomo sprejeli svoje šolarje, ko bodo prišli pokazat svoj (ne)uspeh? Terapevtka Jožica Amadea Demšar, ki je bila kar nekajkrat gostja v moji oddaji Za otroke in za starše na Radiu Aktual, priporoča, da najprej globoko vdihnemo. Preden rečemo karkoli ali celo ukrepamo. Spomnimo se svojih šolskih dni in tudi če smo bili stoodstotni odličnjaki (ampak takšnih je bilo zagotovo zeloooooooooooo malo), se moramo zavedati, da mi nismo naš otrok. Da je on sam svoj, da ima svojo osebnost, svoje interese in da je drugačen od nas. Če so ocene v spričevalu zares slabe, to verjetno ni rezultat enega tedna, ampak več mesecev in vprašajmo se, kaj je tisto, kar je pripomoglo k temu.

Jožica Amadea Demšar predlaga, da se z otrokom v miru pogovorimo, brez obtoževanj analiziramo in skupaj naredimo načrt kako naprej. Najprej pa-otroku dovolimo, da si vzame nekaj dni samo zase, da si odpočije od šole in odnosov, šele nato mu naložimo nove obveznosti.

So praviloma zares srečni tisti, ki govorijo tri tuje jezike? So praviloma zares srečni tisti, ki imajo v spričevalih petice, v resničnem življenju se pa ne znajdejo? Veliko deklic s čudovitimi ocenami boleha za motnjami prehranjevanja. Ker morajo biti popolne. So srečne?