Hej, od Božiča pa do danes smo bili bolni-norice, potem pa viroze ali pa celo gripa, ne vem. Zdaj pa KONČNO konec. Jutri gremo vsak po svojih obveznostih, otroci v vrtec in šolo, midve z Urško najprej na intervju za revijo Reporter, potem pa malo po nakupih-ne vem pa, če so razprodaje še v igri ali sem jih že čisto zamudila…

Kako sem vesela, da se življenje vrača v stare tirnice. No, saj pravzaprav nimamo kakšnih zares starih tirnic, a občutek, da ne moreš nikamor, ker so otroci bolni, mi je zoprn. Sploh, če traja predolgo. In čeravno sem zelo rada doma, me ob misli, da bi bila takole nekje v hribu, brez avtomobila in odvisna od drugih, kar malo zmrazi. Rada sem bolj samostojna. A sem na tem izpitu v zadnjih dneh popolnoma pogrnila. Ko je zapadlo pol metra snega, sem le nemočna čakala, da je mož očistil cesto in mi pripravil vse za odhod. Imamo namreč kar hud in zelo dolg klanec, preden pridemo na cesto. Brez freze ne gre, a jaz je-priznam-ne obvladam. In še ko sem se javila, da bom tokrat jaz peljala starejšega sina v glasbeno šolo (to naj bi bil skorajda vrhunec mojega tedna…), mi je avto nekontrolirano zdrsel po cesti navzdol in še sreča, da se je zagozdil v kup snega… Osramočena in jezna sem poslala sina po moža, da me reši iz te godlje. Seveda sem jih poslušala, da ženske pač nismo na sneg in podobne traparije, ampak to je bilo bolj iz zlobe, ker moj dragi ve, da me bo na ta način najlažje razkuril. Pa še res me je. In tudi v glasbeno šolo nam ni uspelo priti.

Zdaj se sneg tali, ceste so kar ok, razen tiste, ki vodi od glavne ceste do nas, ta je še bolj rodeo, a jutri me nič ne ustavi in – dolina, prihajam!!!

klanec.jpgzasnezeni-pes.jpg