Sem se odločila, da se bom ob petkih postila. In danes je petek. Zvečer. To pomeni, da sem tale hip tako lačna, da bi pojedla Urškine ostanke od kosila, ki jih je zmetala pod mizo. Ampak se ne dam. Odločila sem se, da malo preizkusim svojo voljo in trdnost odločitev. Seveda je mnogo lažje vztrajati pri kakšni težji odločitvi, če imaš dober motiv. Nikakor ni bil, vsaj zame ne, dober motiv postenja to, da bom imela jutri pol kilograma manj. Tako ali tako ne mislim več hujšati, sem dosegla svoje. Vsakič, ko sem želela s postenjem hujšati, so mi kilogrami kar leteli navzgor. Seveda, telo je mislilo, da je prišlo obdobje, ko je hrane malo in je panično začelo kopičiti maščobne zaloge. Zato je post kot način hujšanja čisto mimo.

Mnogo boljše je, da si za namen postenja izbereš nekaj, kar lahko “daruješ” v dober namen. Če je otrok zbolel, je to krasen namen – post za njegovo ozdravljenje. Če si želiš spremeniti kakšno svojo razvado ali navado, daruješ post v ta namen. In takrat je mnogo lažje, četudi kuhaš kosilo za sedem, pardon, šest ljudi. Jaz nisem jedla.

Ko mi je po kosilu mož predlagal ledeno kavo, sem skoraj podlegla in priznam, na hitro sem obliznila njgovo žličko, na kateri se je držalo še nekaj smetane. A mislim, da se mi to ne šteje v greh… Tudi ko sem zvečer otrokom pekla palačinke, me niso premamile. Čeprav so z limono in sladkorjem tako slastne…

Ne bom več razmišljala o hrani. Še malo in bo petka konec. Bog, daj nam zmernosti v vseh stvareh, vse dni, ne samo takrat, ko se za nekaj odločimo!