Vedno, kadar se lotim nečesa novega, imam toliko volje in energije, da me je težko ustavit. In tako čutim tudi zdaj, do mojega novega konjička-bloganja. Ves dan se veselim, da bo napočil moj trenutek, ko "pospravim" družino in grem pred računalnik.

Se mi pa prevečkrat zgodi, da me-tako hitro, kot prime – tudi mine. Morda sem z leti postala malček bolj "na dolgi rok" in bo tako tudi tokrat. Bomo videli….

Ko razmišljam o lastnostih ljudi, opažam, da so najbolj uspešni ravno tisti, ki so "tekači na dolge proge". Ki imajo cilj in grejo, grejo, grejo. Vmes se nekajkrat grdo spotaknejo in takrat bi večina spremenila smer, oni pa-kot tanki- kar naprej do cilja. In ko bereš biografije najbogatejših, najuspešnejših, naj…. ugotoviš, da so bili ničkolikokrat na dnu, pa so se pobrali in stekli naprej. In v tem je pravzaprav vsa njihova skrivnost. Skrivnost uspeha. Da se pobereš in po začrtani poti naprej. Mislim, da to velja za vse naše življenje, vse naše vloge. In bloge…. he he