Včeraj sem na Ljubljanskem gradu vodila eno prireditev večjega podjetja za njihove poslovne partnerje. Prišla sem čisto prezgodaj, ampak moja profesionalna deformacija pač je, da ne zamujam rada oz. da sem na licu dogajanja malce prej. Ker imam tudi kar nekaj izkušenj s takšnimi naročniki, ki tik pred zdajci spremenijo ves program, se odločijo, da moram omeniti še tega, onega….. Skratka, imela sem še dovolj časa, da sem v lokalčku nasproti dvorane, kjer je bila zabava, spila eno belo kavo, da pred nastopom malo uredim svoje misli. Lokalček je bil skoraj prazen, le dva sta se golobčkala tam nekje za eno mizo v kotu. Ne zgodi se mi velikokrat, da imam kar naenkrat podarjenega pol ure časa. In da-glej ga zlomka, nimam pri sebi nobene literature, niti najbolj “strokovne” ne, pa še baterija na telefonu mi je že utripala, da je skoraj prazna. In tako sem sedela sama s svojo belo kavo za mizo, iz zvočnikov se je slišala kar dobra glasba, svečke na mizah pa so bile skoraj edina svetloba v lokalu. No, sem pomislila, to pa je tisti trenutek. Ki nekoga lahko spravi popolnoma ob živce, drugemu pa pomeni popolno sprostitev. Za hip sem počakala, kakšno reakcijo bom doživela sama. In kakšno olajšanje! Začutila sem mir, prijetnost, veselje, zadovoljstvo…. Srebala sem kavico, gledala plamene svečk in mislila samo na to, kako ta hip uživam sama s seboj, kako sem lahko srečen in zadovoljen človek, da me ni strah same sebe oz. biti v družbi le sama s seboj. No, saj sem čutila prisotnost mojega otročka, ki že ob prvem požirku kave z močnim brcanjem izrazi svoj protest, ampak to je bila le tista pika na i neskončnemu občutku sreče, ki me je preplavil.

Večer je seveda uspel, čeprav smo- po nesreči -ves scenarij obrnili popolnoma na glavo, so pa igrali odlični glasbeniki iz Kvarteta Astorpia z violinistko Oxano Pečeny in skorajda mi je šlo kar malo na jok, ko sem se tako vživela v glasbo. Od lepega, seveda! Aja, pa še to, naročnikov ni čisto nič motilo, da sem noseča. Ravno nasprotno. Aleluja!