No, zdaj ko znova obvladam lepljenje slik, lahko pokažem še našo najmlajšo. Se pa ravno v teh dneh, ko se bliža šola sprašujem, kako mi bo šlo brez “ta velikih” otrok. V dveh mesecih, ko smo bili skoraj od jutra do večera skupaj, je mala Urša dodobra spoznala sistem-malo se zaderem in že sem v naročju! Ker nas je bilo toliko okrog nje, seveda to ni bila nikakršna težava. Zdaj pa, ko nas bo razpoložljivih “nosačev” pol manj pa… Ne vem.

Že zadnjih nekaj let se zares trdno odločam, da bom končno naredila red, pustila otroke da se “zderejo” in dojamejo, da ko je čas za spanje, ni izgovorov. Pa si vsakič premislim. Se mi že po treh sekundah joka tako zasmilijo, da takoj končajo v naročju. Še huje, na dojki. Ker sem ne samo mama, gospodinja, občasno voditeljica, vrtnarica, ljubica možu, … sem tudi duda. Kuham, tipkam, likam…. z eno roko. Ker je v drugi mladič. In če se slučajno za hip zleknem na stol, ker preberem kakšen rumeni trač tudi lahko z eno roko, že protestira. Akcija, mami! Nič sedenja!

Bom videla kako bo šlo. Morda bo pa tudi Urša kar naenkrat zrasla, pa potem te želje po stalnem prenašanju minejo. Martina, ki ima pet let, komaj še ujamem za kakšen poljubček. Da o Gašperju, ki jih ima dvanajst, niti ne govorim.

ursika.jpgzacudena.jpgnasmejana.jpg