Drage moje, nocoj pa kar prekipevam od veselja. Po kakšnih štirih letih, odkar sem si kupila steper, sem danes na njem preživela intenzivnih trideset minut! Zgodilo se je pa takole: otroci so (že drugič) povečerjali (kot bi se norčevali iz mene-ravno danes sem se namreč odločila, da bom bolj malo jedla in sem jim skoraj miže mazala nutelo na kruh, rezala slastno salamco…), se stuširali in šli spat. Ko mi je uspelo uspavati še Uršo, sem se zleknila pred TV misleč, da bo mojega dne pač konec, pa se mi je prikradla v misli ideja. Najprej čisto narahlo, da sem jo z lahkoto preslišala, potem pa tako naglas, da se nisem več mogla pretvarjati, da ne slišim. Glas mi je govoril…SAŠA, POJDI TELOVADIT. In še zdaj ne verjamem čisto, pa vendar sem vstala, napol v snu, utrujena od vročega in soparnega dne ter skrbi za kopico otrok, privlekla na plano steper, ki je letom navkljub še v zelo dobri formi (beri-skoraj nerabljen…) in začela! Sem si rekla, deset minut bo dovolj. Potem sem podaljšala na dvajset in zdržala celih trideset!!! Ali to morda pomeni, da sem na novem začetku? Saša zopet v akciji? Uh, da bi me tale volja ne minila do jutri. Imam namreč kakšnih trinajst kilogramov za splaknit iz sebe. In vem, da v mojih letih ne gre samo z “manjžri”. Bo treba migat. Me prav zanima, če me bo jutri kaj bolelo. To je menda dober znak, kaj?!