Naša najstarejša ima valeto. Zdaj bom čisto klišejska, ampak res si ne morem misliti, kako čas teče…

Pa se spomnim na svoje zaključevanje osnovne šole. Z mami sva ves dan hodili po trgovinah in iskali primerno obleko. Nisem želela nič preveč vpadljivega, mami mi ni dovolila hlač, torej sva iskali kakšno preprosto obleko, ki jo bom še kdaj oblekla. Težka naloga. A po dolgotrajnem iskanju, sva le našli preprosto, laneno obleko, smetanove barve. Še danes se je spomnim, fotografije žal nimam nobene.

Na valeti smo plesali. To sem vzela tako zares, da sem si na polovici večera pri twistu spahnila koleno. A to me ni ustavilo. Nasprotno, ugotovila sem, da me ob mirovanju koleno še bolj boli in se raje sploh nisem ustavila… Ob enajstih zvečer, ko je bilo že vsega konec, nas je šlo nekaj še malo posedet na stopnice bližnjega vtrca. Mislim, da sem bila prvič tako dolgo sama zunaj. Klepetali smo, se smejali, potem pa sta kar naenkrat prišla dva policaja. Spomnim se, da sem otrpnila kot kamen. Popisala sta nas in v hipu smo se vsi raztepli vsak na svoj dom. Kakšno razočaranje! Prvič mi starši dovolijo nekaj več, že me preganjajo možje zakona. Mislim, da kakšen teden zaradi tega dogodka nisem spala. Tako me je skrbelo, kaj bo zdaj, bodo prišli pome, kaj sem naredila narobe, bodo klicali na zagovor starše? Uboga jaz. No, potem je minilo veliko časa in seveda se ni nič zgodilo in pozabila sem na policaje. Ampak priznam pa-vso srednjo šolo sem pazila, da se mi ne bi pripetilo kaj podobnega, tako zelo sem se takrat ustrašila. Vsaka stvar je za nekaj dobra…

Zdaj pa nov krog. Valeto ima moja hčerka. In vem, da bi tudi ona čutila podobno, če bi jo popisali policaji. In kakšne preveč vpadljive obleke tudi ni hotela. Pa še kakšen odsev sebe bi našla v njej…