Odkar imam vrt, sem čisto nora nanj. Že ko se poslovi februar, vsa nestrpna pogledujem k sosedom, če niso morda že začeli s kakšnimi zemeljskimi deli. Seveda je takrat še prezgodaj, a slutnja pomladi, ki se takrat zbudi v meni, je močna. In komaj čakam, da se zima zares poslovi, da bom zunaj, na travi, na vrtu, v gozdu. Le kako sem zdržala takrat, ko smo živeli v blokovskem naselju in je bil kos zemlje popolna iluzija? Ne vem, res ne vem. A zdaj, ko se prebudim v naravi, spremljam in občutim njeno spreminjanje, njen red. Še na kraj pameti mi ne pade, da bi pozimi kupovala paradižnik ali jagode. Ker zdaj pač vem, da zima ni primeren čas zanju.

Vrt, torej. Korenček, blitva in kolerabica so že zunaj, solata je ostala še od jeseni in še kakšen teden, pa jo bomo prvič jedli! Kako so okusne te prve stvari… Pa peteršilj in rukola sta tudi že zunaj, pa grah. Komaj čakam! Letos sem posadila le dve vrsti krompirja a sem danes po tehtnem premisleku ugotovila, da bo moral žal ven. Ker sem pozabila na nizek fižol in ni več prostora. Pa tako velik vrt se mi je zdel, ko sva ga z možem kopala! Zdaj pa… že gledam naokoli, kam bi se še razširila.

No, ko bo kaj več prikukalo na plano, bom spet malo poslikala. Juhuhu!