Sem petič noseča. Sem stara štirideset let. Imam službo, ki ni ravno najbolj običajna. Od mene zahteva, da nosim visoke pete, da sem vitka kot breza, dobre volje in nasmejana, naličena in oblečena po zadnji modi, da se po odru sučem kot srnica in sem poleg vsega naštetega še pametna, iznajdljiva, hudomušna, prijazna, vljudna, da znam vsa besedila na pamet, da….. No, niti slučajno ne bom trdila, da vse to V RESNICI sem, takšno bi me imeli naročniki, ki me povabijo, da vodim kakšno prireditev, dogodek…. Aja, pozabila sem še omeniti, da si v glavnem vsi moški naročniki želijo tudi, da imaš velike j…. in seveda globok dekolte. Tega pa nimam. Pa ne mislim dekolteja….

Zdaj sem seveda rahlo spremenjena. Ne morem nositi visokih pet, ker sem si ob zadnjem poskusu popolnoma zamaknila ravnotežje v medenici in en teden nisem vstala iz postelje. Nisem vitka kot breza, nisem oblečena in naličena po zadnjih zapovedih pomlad/poletje 08, ne sučem se kot srnica…. Sem pa kljub temu nasmejana, dobre volje, trudim se biti tudi pametna, iznajdljiva, hudomušna, prijazna…. Še vedno pa nimam velikih j… in globokih dekoltejev, ker se mi pač zdi, da to nosečnicam ne pritiče. In kaj želim povedati? Da me nihče, ali pa skoraj nihče, ne povabi, da bi vodila kakšno prireditev. Po pravici-zvečer, ko so razni takšni dogodki, sem tako ali tako že napol mrtva, komaj da se še spravim za računalnik in tu in tam kaj zapišem. Kaj šele, da bi se odpravila od doma in nekje na kakšnem odru stala in se afnala par ur.

Tudi učim zdaj precej težko. Kje je prepona, skorajda ne morem več pokazati tečajnikom, ker imam stisnjeno nekje, pojma nimam kje…. Tudi o hoji, s kakršno se naj bi prikazali v javnosti ali nekje pred drugimi ljudmi pač, ne morem učiti, ker me boli križ in hodim kot kakšen star raček (no, malo pretiravanja zaradi sočnosti naj se mi pač oprosti).

Povedati hočem, da svojega posla zdaj resnično ne morem opravljati. NE MOREM. NE ZMOREM. IN PIKA.

Pa dobim zadnjič odločbo iz Zavoda za zdravstveno zavarovanje, da nisem upravičena do bolniške. Ker da se pojavljam na televiziji. In da naj pač počnem kaj drugega, če ne svojega posla. Halo??!! Kaj pa? Na žalost ne znam striči las, da bi se lahko preživljala na ta način, ne znam šivati, ne znam….(uaaaaa, zdaj je prišel zame trenutek resnice, razen govorjenja, kaj pa sploh znam??!!) Razjezilo jih je tam na Zavodu, ker sem bila gostja v par oddajah na TV. Ampak očitno se jim niti ne sanja, da je biti gost ali pa oddajo voditi nekaj popolnoma drugega. Zato sem podala ugovor. In jim vse lepo in prijazno razložila. PA so mi spet odgovorili, da se ne strinjajo in naj grem kar lepo delat. KAJ PA??!! Morda bi šla lahko na Čopovo sredi Ljubljane in se delala, da vodim prireditev, mimoidoči pa bi mi v klobuk metali denarje.

Ginekolog, ki sem mu potarnala, da mi ne priznajo bolniške, je popolnoma ponorel. Ali so oni moji zdravniki, da lahko presojajo o tem, kaj lahko delam in česa ne morem? Me oni pregledujejo in ugotavljajo, da moram hoditi na fizioterapijo, delati vaje za medenico, da me boli križ…. S tem pravzaprav izpodbijajo strokovnost zdravnika, ki je odločil, da za delo nisem sposobna. In to neka zdravnica, ki je zdravnica za….kdo ve, morda je celo zobozdravnica? Pa en pravnik. Ta bo pa že vedel, kako je biti petič noseč v ne ravno rosnih letih. In kako je biti voditeljica prireditev, kamor te zaradi nosečnosti nihče ne povabi.

Uf, kako sem jezna. Jutri grem na Trenja. Če bo le prilika, jih bom okrcala. Škrtuhi. Menda so zavrnili bolniške tudi nekaj ženskam, ki nosijo dvojčke. Babam lenim se ne ljubi delati, tako se menda tam na Zavodu pogovarjajo. Ampak to so pa že klevete, teh se pa branim.