Danes sem bila končno toliko pri zdravju, da sem si upala na obisk k prijateljici, ki je za novo leto rodila. Seveda sem se najprej razjokala, ko sem ugledala malo štručko… Tako drobna, tako nemočna, tako popolna!

Tvoj lasten otrok se ti seveda zdi najlepši. Ampak – ne vem, so to morda leta, zadnje čase sem popolnoma očarana nad vsemi dojenčki, ki jih vidim. Tako lepi so, tako nežni, tako… božanski. Vzela sem jo v naročje in mirno je spala. Kot da ji ni mar, katere roke jo držijo, le da se nežno pozibavajo. Popolno zaupanje!!!

No, pa sva s prijateljico poklepetali še malo o dojenju in je povedala, da jo je mala miška izsesala do krvi. Oooooo, kako dobro se spomnim svojih bolečin, ko mi je iz komaj posušene hraste znova pritekla kri. Vse zvezde sem videla. A nisem odnehala, čeprav me je že skoraj prijelo… Tudi prijateljica ni in zdaj se veselo dojita in redita. Popoln pogled!

Potem pa sem danes kot nalašč dobila mail z neke revije za mamice in dojenčke, če lahko za anketo napišem svoje mnenje o dojenju. Ker menda je mamic, ki se odločajo za nadomestke vedno več. Halo??!!

OK-nekaj je takšnih, ki zares ne morejo dojiti, ampak teh je zelo malo. Kaj pa vse ostale? Kaj vendar lahko nadomesti vonj po mamici, njeno enakomerno dihanje, bitje srca? Njeno toploto, njeno brezpogojno ljubezen, ki jo otroček začuti v njenem objemu? Da o najboljši možni prehrani sploh ne govorim. Mleko je vedno pri roki, za lakoto in žejo, tudi pozimi je najbolj pravšnje temperature in najbolj slastnega okusa. Mamice se pa ODLOČAJO za umetno mleko?! Zakaj? Zato, da se ni treba stiskati z otrokom in ga pestovati? Zato, da ga lahko ponoči hranijo očetje in babice? Zato, da gredo lahko s prijateljicami takoj po porodu v miru po nakupih?! Zato ker je pretežko zdržati bolečino, dokler se bradavice ne navadijo?

Vse preveč mamic tudi naseda tetam in pametnim sosedam, ki modrujejo, da je verjetno mleka premalo. Da bo potrebno dodajati. To v večini primerov ne drži! Tudi sama, zaprisežena dojilja, sem izkusila kako je, če se otrok joka. In iz prsi ne priteče niti kaplja mleka. Pa sem se z otrokom zavlekla v posteljo, v pol temi sem mu pela in ga božala in vsake toliko pristavila. Trajalo je dva dni, potem mi je pa mleko kar teklo! Če bi bila manj samozavestna mama, bi takrat začela dodajati. Pa nisem.

Uf, kar malo sem se zjezila. Občutek imam, kot da je nekaterim imeti otroka le še en dosežek v življenju. OK, zdaj sem rodila, ena kljukica več, zdaj pa še novo stanovanje ali hiša, pa vikend in bom že boljša kot sosedi. Dajte no, saj smo vendar čuteča bitja, saj biti mama in oče ni tako instant, to je delo za vse življenje. In prva, močna vez se vzpostavi z dojenjem. Da bo otrok vse življnje podzavesto čutil, da je sprejet in ljubljen. In bo sam lahko sprejemal in ljubil.

In še enkrat-vem, da nekatere mame zares NE MOREJO dojiti. A tudi brez mleka lahko otroka stiskajo k prsim, mu ponudijo bradavice vsaj za crkljanje, ga hranijo tako, da ga gledajo v oči in mu s polno ljubezni v srcu sporočajo, da ga imajo neizmerno rade. In da so tukaj in zdaj samo zanj!