Sem bila po dolgem času na nekem medijskem dogodku. Prišla sem, ker me je prosil “krivec” tega dogodka, Marko Vozelj, da pred začetkom povem nekaj stavkov. Tako, bolj neformalno, sproščeno. Izdal je namreč nov CD – Moj svet.

Pridem torej, v zadnjem hipu, ker sem imela prej še neke obveznosti. Z Urško v naročju, seveda, saj sva še polno priklopljeni. In ko se odpravim proti odru, skozi množico povabljenih gostov, v večini pevcev in novinarjev, me zasujejo fotografi. Seveda, po dolgem času sem se nekje prikazala, pa še ta mala z menoj. V tistem hipu pa, ker nisem še videla tonskega tehnika, ki bi mi moral podati mikrofon, pride do mene starejši pevec, ki se sicer vedno nekaj repenči v javnosti in prezira medije, me zagrabi in moli pod nos svoj kozarec s pivom. “Za mleko, na, pij, to je dobro!”, komentira na ves glas in seveda fotografi škljocajo kot nori. Nikakor se mu nisem mogla izvit iz primeža, potem šele, ko sem končno zagledala svoj mikrofon v rokah tehnika, me je izpustil, da sem šla lahko na oder. Kar tresla sem se od togote. Prvič po sto letih pridem na neko prireditev, pa me slikajo ravno s tem človekom. Ki je željan slave, pozornosti, ugleda…. čeprav se ves čas dela, da njemu ni do tega. Mi je bilo kar žal, da sem prišla. No, potem, ko je Marko špilal in pel, mi je bilo všeč, da sem prišla, saj res dobro poje, prvič se je izkazal kot avtor glasbe in besedil in v takšni vlogi je lahko tisočkrat boljši tudi kot pevec.

Pa še tole. Ko je Marko govoril, predstavljal svoje delo, sodelavce…., je polovica povabljenih mirno klepetala. In se med seboj ogledovala. Nobenega spoštovanja do gostitelja, ki je naredil en zelo velik in pomemben korak v svojem življenju. Popolnoma nevzgojeni naveličanci. Da ne govorim o glasbenem uredniku, ki je bil že tako pijan, da je komaj hodil. In takšni naj krojijo moj glasbeni okus?!