Zadnjič enkrat se peljem v Celje, službeno. In seveda čas v avtu vedno rada izkoristim za to, da koga pokličem po telefonu. Pa po mestu nikdar ne telefonarim rada, saj je toliko ovir, na katere moraš biti pozoren; držanje telefona v eni roki, pa sukanje volana, pozornost na pešče in druge nepredvidljive voznike, ki telefonirajo v avtu… vse to človeku jemlje pozornost in kaj hitro gre lahko kaj narobe.

No, kot rečeno, se pa zadnjič enkrat peljem v Celje, avtocesta, nič kaj prida prometa in jaz pokličem prijateljico. Klepetava o vsem mogočem, ko v vzratnem ogledalu opazim policijsko vozilo. Eh, saj me ne bodo videli, sem si mislila, se malo bolj potuhnila s telefonom in vozila naprej. Potem pa….

Kot v filmu!!! Rdeče lučke, sirena in besen policist, ki mi kaže, naj zapeljem vstran. A kam, saj ni bilo-vsaj po moji presoji-varno ustavljati se pravzaprav sredi avtoceste! Zato sem sicer upočasnila vožnjo, a ustavila se nisem takoj, saj sem čakala, da bo bolj varno… Kakšna napaka! Policista sta očitno posumila, da sem begosumna, kot se menda reče v pravnem žargonu in sta še bolj silovito nakazovala, naj se vendarle ustavim. Ko se mi je končno zazdelo, da ne bom preveč ovirala hitrega prometa, sem se ustavila.

"Dober dan. Prometno in vozniško prosim.", je bil klasičen uvod. Potem pa še, če vem, zakaj sta me ustavila. Sem tako mencala, ker sem upala, da me nista videla s telefonom, ampak seveda sta me. In ravno zato sta me tudi lovila po avtocesti. Potem sem jih pa poslušala! Kako je to nevarno, pa kaj si predstavljam, pa da je to res višek, pa… In bolj ko sem poskušala čim bolj milo in nedolžno zreti policistu v oči, bolj je bil neizprosen. Ter mi zaračunal kazen.

Telefona se nisem dotaknila niti na poti nazaj domov. Sem se pa, preden sem šla po otroke v vrtec, ustavila v prodajalni z mobi opremo in si kupila slušalko za v uho. Osemdeset eurov sem dala za kazen, za slušalko pa petindvajset!!!!! Le kaj mi je bilo, da si je nisem kupila že davno prej??!! Verjetno se mi je zdelo, da je tako ali tako ne potrebujem, da sploh ne telefoniram med vožnjo, da… Sami izgovori. Zdaj imam slušalko v ušesu-prve tri dni me je sicer tako bolelo uho, da sem skoraj jokala, a zdaj je v redu. In prav uživam v vožnji in klepetu. Sem pa morala doživeti akcijsko kriminalko, da sem izvolila poskrbeti za varnost. Eh, a je na čisto vseh področjih naših življenj tako, da nas morajo stvari krepko lopniti, preden se odločimo in kaj pametnega storimo??!!