No, pa sem končno prelistala oz. pobrskala po internetu in se izobrazila o tem, kaj se dogaja… In vsa navdušena sem bila nad idejo, da nam porodniške ne štejejo v delovno dobo! Super, nikdar mi ne bo potrebno nehati z delom, do sedemdesetega in še čez bom lahko v petkah skakala po odrih in napovedovala, puder se mi bo zažiral v globoke brazde, a kaj bi to! Lahko bom delala, da bodo moje vnuke čuvale varuške! No, če bo katera od mojih hčera sploh želela imeti kakšnega otroka, saj bo to-kot kaže-popolna izguba časa. Že zdaj veljaš za malo norega, če imaš več kot dva, saj si potem izjemno nesramen do otrok, ker jim ne moreš zagotoviti vsaj treh plačljivih dejavnosti na teden, pa peljati jih na potovanje v tujino in kupiti čisto vseh neumnosti, ki nam jih vsiljujejo reklame.

Na porodniški kradeš Bogu čas, pe še svojo kariero zanemarjaš! Kaj bi s temi mladiči, uničijo ti postavo, kar naprej hočejo sesati na tvojih čvrstostoječih prsih, to boli, pa še uničili ti bodo njihovo gravitacijo… Pa vse to nočno vstajane, previjanje, vsi ti stroški… Brez veze, pravzaprav. Bodimo sami, uživajmo na potovanjih, popoldanskem spancu po kosilu, na večerjicah s prijatelji, predvsem pa-delajmo v službah kot norci, to je tisto, kar nas bo najbolj osrečilo. In jaz se res že veselim, da bom lahko tako dolgo in plodno delala, ko sem pa kar petkrat ukradla čas državni blagajni in bila na porodniški!