Pk pk pk, pa je teden naokrog. Sploh v takšnih, bolj norih mesecih, gre še bolj hitro.

Najprej nekaj novic: danes sem bila na ultrazvoku. Z dojenčkom je vse OK. Ima lepo glavico, rokice, vse prstke…skratka, najlepši še ne rojeni otroček. Tudi spol sem videla. Imeli bomo še en…. eh, ne povem! Je pa noro gledat otročka v 3D. Tako zaresen je. In ob tem se mi poraja eno vprašanje, za katerega vem, da sta možna nanj dva odgovora. Ki pa sta si popolnoma nasprotujoča. Če bi odkrili, da je otrok “nepravilen”, bi se odločila, da se ga rešim, znebim, da ga zdravniki v meni ubijejo in jaz živim naprej, kot da ni bilo nič? Že iz načina mojega retoričnega vprašanja je jasno, da bi jaz tega ne mogla narediti. Sploh ne potem, ko vidiš, slišiš srček, ko se ga skoraj že lahko dotakneš. Odločitev za življenje ali odločitev za prekinitev življenja. Težko, kaj? Tudi zato, ker sem vnaprej vedela, kakšna bi bila moja odločitev, se niti pri Poloni niti zdaj nisem odločila za amniocentezo. Ja, vem, lahko bi me zasuli s tisoči protiargumenti, ampak jaz bi ostala neomajna. Ker je otrok drugačen, potem ni moj? Ker ni lepo “zapakiran”, ga lahko enostavno zavržem? Ga bi imela manj rada, ker ne bi bil lep? Verjetno bi imel še več moje ljubezni. In mislim si, da se življenje v družini z drugačnim otrokom popolnoma spremeni, ampak… si lahko dovolim odločat, kdo je dovolj dober, da si zasluži živet? Bom kar končala, mi gre na jok, ko pomislim na vse tiste, ki so zdaj angelčki, ker se staršem ni ljubilo jih imeti.