Zadnjič enkrat kličem v službo sošolca oz. kolega iz faksa. Res je, nisva se družila prav veliko, je pa hodil z mojo kolegico in nekajkrat smo ga prav fino žurali skupaj.

Priznam, klicala sem ga z neko poslovno ponudbo in ne zato, da ga povprašam kako je kaj. Veliko nastopa v javnosti, izgleda nadvse uspešen na svojem področju (finance) in vse bolj se ga predstavlja tudi kot komentatorja oz. strokovnjaka za politiko v povezavi z gospodarstvom. Skratka, pokličem ga, se predstavim in pričakujem, da bo rekel npr. “O, Saša, živjo, kaj bo dobrega….”. Če je to preveč optimistično pričakovanje, si mislim, da bi lahko rekel npr. “Živjo, a nekaj hočeš od mene, kaj….” No, rekel pa ni ničesar od tega, temveč samo “Ja?”. Mu na kratko razložim, zakaj kličem in reče: “Me ne zanima, hvala, adijo.” Konec pogovora. Obsedim s slušalko v rokah in buljim ko tele v nova vrata. Hej, a nisva skupaj pila piva oz. poceni vina, se smejala profesorjem na fakulteti, se potem še večkrat srečala, ko sem bila “slavna in uspešna” in se mi je na raznih prireditvah prilepil, ker je bil pač sam še začetnik v svojem poslu in mu je godila moja slava??!!

No, zdaj pa mi naj nekdo prosim razloži, kaj se zgodi z ljudmi, da pozabijo na osnovne manire in prijaznost. Slava? Denar? Obilica klicev starih znancev, ki kar naprej nekaj hočemo? Ne vem. Upam, da sama nikoli nisem bila takšna. Če pa sem, se opravičujem vsem, ki sem jih kdaj prizadela. Oh, Peter, Peter….