Komaj lahko verjamem, da pri nas, v naši lepi deželi, kdo nima dovolj hrane. To se mi zdi tako nepojemljivo, kot bi poleti padal sneg. Saj gledamo uboge črnčke, ki se jim muhe pasejo po shiranih obrazih in nas zagrabi slaba vest, ker smo pred minuto vrgli stran pol svojega kosila, ampak lakota pri nas??!!

Pa vendar je tudi to naša realnost. V enem od župnišč so mi povedali, da skoraj sto kilogramov en dan starega kruha ljudje razgrabijo v manj kot pol ure. Zadnjič sem peljala nekaj oblačil v skladišče Karitasa, tam okrog je takšna gneča, da bi šla najraje takoj domov po še stvari. Res je, med tistimi, ki prosijo za pomoč so tudi takšni, ki grdo izkoriščajo dobroto ljudi, a teh je malo in mečejo slabo luč na vse, ki so pomoči zares potrebni.

Katja, ki se je oglasila na zadnje pisanje je resnična oseba. Žalostna, razočarana, potrta, brez prave volje do življenja. A ima sina, za katerega mora biti močna in si upati življenju podajati roko. Tako kot mnoge, je verjetno tudi njo sram, da mora prositi za pomoč, a ta hip je ravno to njena rešitev. Ne bom pisala o njeni zgodbi, ne želi se razkriti javnosti, saj je to, da ne more sinu kupiti sirove štručke ali kosa mesa, dovolj veliko breme.

Pomagajmo Katji. Če vas skrbi, da bi denar ne šel za pravi namen, ji kupimo hrano, žetone za avtobus oz. kartico, poiščimo kakšne uporabne obleke za njenega štirinajstletnega sina. Morda bi bila vesela celo kakšne dobre knjige? Ne vem. Razveselimo z drobnarijami nekoga, ki je ozgubil ljubljeno osebo in ki ne vidi več smisla. Ker smisel je, lahko ji ga pomagamo najti s svojo dobro voljo in ljubeznijo!

V Črnučah v Ljubljani, ob osnovni šoli je cerkev in župnišče, tja lahko prinesemo darove za Katjo. Naslov je Stare Črnuče 13.

http://zemljevid.najdi.si/search_maps.jsp?q=STARE+%C4%8CRNU%C4%8CE+13+++1231+LJUBLJANA+++%C4%8CRNU%C4%8CE&tab=maps

Hvala!!!