Ko pomislim na pedofilijo, moram najprej trikrat globoko vdihniti in se pomiriti, preden z razmišljanjem sploh lahko začnem. Najbolj nedolžni, najbolj nemočni, najbolj nežni, zaupljivi… In so zlorabljeni, izigrani, prizadeti, zaznamovani.

Verjetno nikdar ne bom čisto zares razumela, kaj lahko nekoga vodi v to. Morda še najbolj razumem tiste, ki so bili zlorabljeni sami, pa jih žene v ta dejanja neka notranja sila, nekaj, kar je nezavedno vtisnjeno v njihove duše. Pa še ti imajo na voljo terapevte, zdravnike, kogarkoli pač že. So odrasli in lahko si najdejo pomoč.

Potem pa so tukaj župniki. Dušni pastirji, ki naj bi zagovarjali ravno te, najbolj nemočne, nedolžne, pomoči potrebne. In ko se otroček, v želji po zaščiti, usede mu na kolena, je zlorabljen znova. Od nekoga, ki naj bi bil-razen staršev-najbolj zaupanja vreden!

Sem verna. Hodim v cerkev. In sem jezna. Zelo. ZELO. Kristus ni rekel, da mora biti Cerkev klan, ki ščiti svoje člane. Kristus ni rekel, da so člani tega klana več, da za njih ne velja tisto, kar naj bi veljalo za nas, navadne vernike. Kristus je postavil Cerkev kot trdno skalo, ki bo v oporo, ki bo pomagala, predvsem pa bo zaščitila najbolj nemočne. Jasno mi je, da s(m)o Cerkev ljudje. In v trenutku, ko je nekaj ljudi na kupu, se individuum izgubi, postane le skupnost in interakcije znotraj te skupnosti so tiste, ki vrtijo kolo naprej. In ščitijo hrbte, ter opravičujejo sredstva za dosego cilja.

Pa saj ne, da bi bila Cerkev kaj bistveno drugačna, tudi daleč od tega, da je slabša od kakršnega koli drugega sistema. Če se samo spomnim na Hudo jamo. Natanko se ve, kdo je kriv, kdo je sodeloval, zakaj…. Pa nič. Halo??!! V jami pa kosti, ki jih »premetavajo«. A to niso kosti, to so življenja, duše, mame, očetje, sinovi. V tej jami je na tisoče izjokanih in neizjokanih solz, žalosti, strahu, tesnob. Pa ne od kar nekoga, ampak od naših ljudi, naših sinov in očetov in mater. Zakaj se nič ne zgodi? Zakaj krivi ne prevzamejo odgovornosti za svoje početje? Ker jih ščiti njihov klan.

Ni mi jasno, kako dolgo še mi, mali, lahko zdržimo vse to. Kako visok je naš prag. A kaj, ko se zgodi, da nekdo, poln volje do sprememb, vstopi v nek sistem in ga le-ta v zelo kratkem času posrka. Višji interes postane njegov interes in niti ne spomni se prav več natančno, zakaj se je že potegoval nekoč…

Prenove potrebujejo sistemi. Tudi Cerkev, čeprav mi je težko o tem razmišljati na glas. Ker ko te izloči en sistem in te potem izloči še drugi, ostaneš verjetno zelo sam. Vendar zaupam v to, da je Božja volja, če že govorim o Cerkvi to, da je le-ta transparentna, da je za ljudi, da se zavzema za najšibkejše, da je pomočnik pri iskanju izgubljenih ovac in da je predvsem in zelo poštena. Da se strese do tal, izpljune mlačne in tiste, ki biserov niso vredni in gre takšna, nova naprej. Ampak najprej so potrebna dejanja. Ne samo reči, ja, ni bilo prav, potem pa nič. DEJANJA.

Pa še tole. Še vedno bom šla k maši in obhajilu. Čeprav me je že imelo, da bi ostala doma. Ker pa je ravno to tisto, kar si hudobec želi od mene, ga bom zafrknila. Ampak šla bom v tisto cerkev, ki mi je všeč, k tistemu župniku, ki mu zaupam in vem, da dela iz vsega srca in da ga je sram. Kot je mnoge po vsem svetu ta hip.