No, prvi del praznikov je za nami. Letos mi je uspelo, da sem se otresla pričakovanj, ki jih imam sicer okrog praznikov, kakršen je Božič. Zadnja leta sem si namreč želela, da bi ga z družino doživljali bolj duhovno, bolj v resničnem pričakovanju njegovega bistva, pa se moji doma niso dali prepričat v skupno molitev, pa pogovore ob adventnem venčku… No, otroci že, mož pa… letos pa nisem niti enkrat “zatežila” ne z molitvijo, ne s čimerkoli takšnim, kar bi preveč dišalo po pobožnosti, ampak sem ubrala drugo taktiko-skušala sem biti prijazna, ljubeča, ustrežljiva….In smo preživeli en zelo lep Božič!

Pa danes sploh nisem imela namena pisati o Božiču, ampak o avanturi s torto. Namreč-prejšnjo nedeljo me je Mario povabil kot gostjo v svojo oddajo Spet doma. Pa Roberta Friškovca, zaporniškega duhovnika, ki me je-milo rečeno- popolnoma očaral! Izjemno zanimiv človek, s težko mladostjo, ki mu lumparije niso bile tuje, potem pa spreobrnenje in tip postane duhovnik! Uspel pa je ohraniti svoj jaz v smislu vedrine, prekipevajočega življenja, realnosti…a vendar popolno predan svojemu Šefu (kakor sam poimenuje Boga). Torej, z Robijem greva na Maria (tako se reče v žargonu, ne dobesedno….). Preden sem odšla sem razmišljala, kaj bi Mariu lahko prinesla za darilo. Pa se spomnim, da mi je nekoč omenil svojo najljubšo slaščičarno in sem se odločila, da mu prinesem košček ali dva tortice. Super. Pokličem v slaščičarno in mi povedo, da imajo sicer zaprto, ampak da živijo v isti hiši, kjer pečejo torte in da za praznike tako ali tako ves čas delajo. Po telefonu lastnici povem, da gre za darilo za Maria in da mu bom dala tortico v oddaji. Dogovoriva se, da pridem v nedeljo pred oddajo ponjo. In res pridem. Ej, saj vem, malo že dolgovezim, ampak res me mori…..Kadar nekomu na TV narediš reklamo, ponavadi za izdelek, ki ga pokažejo na TV nič ne plačaš, nasprotno, oni morajo plačati tebi. Zato sem seveda naivno pričakovala, da mi koščka ali dveh torte ne bodo zaračunali, ampak mi morda še kakšnega zavili za povrh. Saj ga bom vendar kazala v oddaji, mar ne?! Sem torej prišla tja, gospa mi je zapakirala CELO torto (kakšnih 12 kosov verjetno) in potem sem iz vljudnosti vprašala, če sem kaj dolžna. Je rekla gospa JA, 56 EUR. Haloo??!! Seveda sem si ta HALO le mislila, v tistem hipu sem bila tako šokirana, da nisem sploh ničesar rekla, ampak samo plačala in odšla. 56 EUR ena torta??!! Jaz pa “šparam” pri darilih za otroke, da ja ne bomo preveč zapravili. Pa ne kupim novih čevljev, da bomo ja kaj ….eh, zdaj je kar je. Potem me je pa mikalo, da bi jo odnesla kar domov in poskusila, če je res tako dobra. Ker ZAGOTOVO v kratkem ne bom šla zopet k njim. Naj jo imajo. Po moje je to najdražja torta daleč naokrog. Jaz spečem boljšo za pol in še več kot pol cene! (No, to je le slaba tolažba, saj te ta drage nisem poskusila…)

Uf, pa sem izdavila. Zdaj mi je spet kar lažje. Mario, če slučajno bereš tele vrstice mi oprosti. Kot si videl, torte nisem odnesla domov, ampak sem ti jo privoščila. Iz srca, ker si mi fajn…