Danes sem za revijo Božje okolje napisala en članek. O tem, kako se vera širi med ljudmi, ali je pomembno, da ti kdo zanjo pove, ali jo pač kar najdeš oz. ona tebe… Pa sem ob pisanju razmišljala, kaj je pravzaprav vera. Ja, vem, spet dregam v sršenje gnezdo, a nekaj mi vendarle leži na duši.

Sama sem do nedavnega mislila, da sem “verna” nekaj let, odkar sem se pač spreobrnila, kot se reče. A če se prav dobro spominjam tistih časov prej, bi temu lahko oporekala. Tudi prej sem hodila na jogo, kjer smo meditirali, se odpirali nečemu nad nami, neki sili ljubezni, univerzumu… Kolikokrat sem, ob kakšni preizkušnji, nehote pogledala v nebo in si rekla, joj, naj bo že konec hudega… Ali pa, ko sem opazovala naravo. Vedno sem imela do nje neko posebno spoštovanje, saj ni delo človeških rok, daleč nad vsemi zmožnostmi človeškega ustvarjanja je. In? Čigavo delo pa potem je?

Vera je, po moje, pravzaprav v vsakem od nas. Vsi hrepenimo po nečem višjem. Kakšen smisel pa ima roditi se, imeti otroke in avto in hišo in službo in potem umreti? Ga ne vidim prav velikega. In kdo na tem svetu si ne želi ljubiti, biti ljubljen, čutiti ljubezni? Vera je ljubezen, Bog je ljubezen.

Včasih imam občutek, da prav tisti, ki si najbolj želijo spoznanja Boga ali vere, najbolj goreče zagovarjajo njen neobstoj. Kot bi se bali, da bi padli neki njihovi principi, na katerih sloni vse njihovo življenje. A ravno za to smo ljudje ustvarjeni-da se spreminjamo, da gremo naprej in da si znamo priznati, da smo se motili. Vem, bolijo takšna priznanja, a največji to zmorejo. In, ah, koliko zakrknjenih komunistov je tik pred smrtjo vendarle čisto skrivaj prosilo za župnika, da jim da odvezo…