Stara sem 36 let, ločena, mama petošolke. Že nekaj let živim z novim partnerjem. Prvi zakon se je zame klavrno končal, saj je šlo za mladostno vihravost in nepremišljenost, vsekakor ni šlo za veliko ljubezen. Pri sedanjem partnerju je drugače. Zanj lahko rečem, da je moški mojega življenja in to mu tudi pokažem. Vem, da tudi on čuti enako do mene, saj skupaj živiva in gradiva najino prihodnost, le da mi svojih čustev ne kaže z osladnimi gestami in besedami, do mene pa ima zelo velika pričakovanja. Jaz se trudim, da naredim vse kot želi on. Večkrat se skregava in takrat je zelo divje, saj si izrečeva besede, za katere nama je potem obema žal. Prijateljice mi pravijo, da me izkorišča in da sem nora, ker to počnem, predvsem pa to, da sem odvisna od njega, jaz pa v tem uživam, saj ga imam rada in si ne predstavljam življenja brez njega. Bolj konkretno to pomeni, da popolnoma sama skrbim za gospodinjstvo, hodim v trgovino, kuham, pospravljam, vzgajam svojo hči, hodim v službo, mu pomagam pri njegovi, skrbim zanj in ga razvajam, se zanj lepo uredim, mu skuham kaj dobrega … Včasih sem od vsega tega zelo utrujena in vem, da bi bilo bolj pravično, če bi mi v našem skupnem gospodinjstvu več pomagal, zavedam pa se tudi, da bi bilo to povsem nemogoče. Rada ga imam takšnega kot je in sem zanj pripravljena narediti vse. Poznam veliko moških, ki so bolj prijazni in ustrežljivi, a kaj, ko meni nobeden takšen ni všeč. Draga Saša, povejte mi, ali potrebujem strokovno pomoč ali pa sem vam najin odnos zdi tako lep, kot se zdi meni?

Draga bralka,

skoraj sem se razjokala nad vašim vprašanjem, saj sem se tako našla v njem in verjamem, da še tisoče žensk. Še ena čudovita, ljubeča, skrbna, zvesta, odgovorna ženska, ki se ne zaveda svoje vrednosti. Že v naslovu ste si deloma odgovorili sami-je odvisnost od moškega normalna? Nobena odvisnost ni dobra, če že ni "normalna". Vse, čemur pripisujemo veliko pomembnost in nas bi bilo strah, če bi to izgubili, je neke vrste odvisnost. Ker se trudimo obdržati, ne izgubiti… Ker mislimo, da brez tega ne bi zmogli živeti. Takrat začnemo zaradi strahu pred izgubo početi neumnosti. In velikokrat izgubljati sebe.

Popolnoma razumem vašo situacijo-enkrat ste se že razvezali in zdaj ste pripravljeni storiti dobesedno vse, da vam tokrat uspe. Naložili ste si ogromno breme, ker partnerju želite pokazati, da ste ga vredni, da tudi on ne more živeti brez vas, da vas potrebuje ob sebi… Ob tem pa ste še ljubeča ženska, ki se zanj uredi, ne obremenjujete ga z vzgojo svoje hčerke iz prvega zakona (morda ste mu tudi iz srca hvaležni, da jo sprejema in zato se mu čutite dolžni), ste kuharica, gospodinja, čistilka, pa še poslovna ženska. On pa ima visoka pričakovanja, pravite. Kaj pa to pomeni? Da je doma vse kot iz škatlice, da ste mu na voljo kot pomočnica pri njegovem poslu (brezplačno, seveda), kot ljubica, gospodinja, da mu ne težite, če je kdaj pozen ali tečen in napet zaradi službe, da niste ljubosumni, da ga vsak hip razumete, mu kuhate njegove najljubše jedi…..? Ampak-kakšnih osladnih ljubezenskih besed vam pa ne govori. Kaj pa je tako osladnega pri tem, če ti nekdo reče, da te ima rad, da te ceni, spoštuje, da si čudovita ženska ali celo, da te ljubi??!! Meni se nič od tega ne zdi osladno. In kot ženska prav zelo rada slišim kaj takšnega. Pa verjamem, da nisem edina.

Takole se mi mota po glavi. Če ga imate radi natančno takšnega, kot je in se vam zdi nemogoče, da bi kaj priskočil na pomoč v gospodinjstvu, potem se morate samo malo organizirati, pojesti kakšen vitamin več in morda majčkeno znižati svoja pričakovanja do sebe. Pa boste sicer kot stroj za izpolnjevanje želja, vendar še kar zadovoljni. No, do naslednjega prepira oz. prebliska, da bi bilo dobro kaj spremeniti. Lahko pa se vprašate par stvari. Npr. kdaj ste šli nazadnje popoldne počivat vi, ne on. Kdaj je on pospravil mizo po kosilu. Kdaj se vam je iz srca zahvalil, ko ste mu pomagali pri njegovem delu? Kdaj se je on uredil za vas, kdaj je-po burnem prepiru-on prišel skesan k vam in vas prosil odpuščanja za grobe besede? Ti vajini prepiri so le puščanje pare iz lonca na pritisk, rešita verjetno tako ali tako ničesar z njimi, le oba postane strah, da bi morda eden od vaju odšel…

Predlagam vam, da ga povabite na pogovor. Povejte mu, da ste utrujeni, da vas preganja misel, da vas bo zapustil in da se zato tako trudite. Povejte mu, da vas ta njegova pričakovanja zelo obremenjujejo, saj preveč pričakujete že od same sebe. Povejte mu tudi, da je za vas najbolj čudovit moški na svetu, da ga imate radi do neba in še čez, a da ne zmorete več takšnega tempa. Da potrebujete podporo, čustveno in fizično. Dogovorita se, da dvakrat na teden on skuha kosilo in pospravi posodo, da morda on opravi nakupe v trgovini ali pa vsaj posesa prah po stanovanju.

Lepo je imeti nekoga tako zelo rad. A včasih so naše želje po biti z nekom tudi naše iluzije o tem nekom. Partnerja kujemo v zvezde, sebe pa ne vidimo. Morda pa imajo prijateljice prav, ko pravijo, da vas izkorišča. Zakaj pa to dovolite? Zato, ker morda mislite, da ga boste tako obdržali ob sebi. Začaran krog. Predlagam vam, da si predstavljate odnos, kakršnega imate, pri svoji prijateljici. Kaj bi opazili? Zapišite si. Potem pa napišite svoje dobre lastnosti. Koliko jih naštejete? Pet, deset? Petdeset? Sporočite mi, koliko ste jih našli! Zakaj si ne dovolite, da bi bil vajin odnos vzajemen? Daj-dam. In ne samo dam, dam, dam. Pregoreli boste na tak način. Ko boste zapisali, kaj bi v takšnem odnosu opazili pri prijateljici, si vzemite še nekaj časa in se zazrite v napisano. Kaj začutite? Žalost, jezo, nemoč? Prvi korak je zavedanje, potem delovanje. Bodite iskreni s seboj-je vaš odnos res tako zelo lep?