Pozdravljena ga. Saša,

pri opisovanju svojega problema bom skušala biti čimbolj kratka in se vam že vnaprej zahvaljujem za morebiten nasvet. Sem petdesetletnica z dvema odraslima otrokoma.

Oče otrok je bil moja prva velika ljubezen in doslej edini moški v mojem življenju, čeprav z njim nikoli nisem bila prav srečna.

Bil je ženskar, varal me je z nešteto ženskami oz. z vsako, ki mu je prišla naproti. Hoby mu je bilo "podiranje" partnerk njegovih prijateljev. Povrhu vsega je bil takrat še alkoholik in tudi fizično nasilen do mene in s tem posredno tudi do otrok. Pred 14 leti sem se odločila narediti temu konec, bilo je sicer zelo hudo, a zaradi otrok sem bila vztrajna . Deset let sem otroka sama vzgajala, izogibal se je plačevanju preživnine in tudi ni iskal stikov z otrokoma, čeprav mu tega nisem nikoli onemogočala.

Pred nekaj leti pa mi poslal pismo, ki sem ga sprva le bežno preletela, prav prebrala pa šele nekaj mesecev kasneje. Napisal je, kako nas pogreša, obžaloval pretekla dejanja…pismo se me je močno dotaknilo in naju sčasoma zbližalo. Otroka sta me opozarjala, naj se spomnim, kako sem trpela in naj ne nasedam njegovim lepim besedam. A odgovarjala sem jima, da si zasluži, da mu damo še eno možnost, da dokaže, da se je res spremenil in da je postal drug človek. Iskreno sem si želela, da postanemo prava družina. Sprejela sem ga nazaj.

Po nekaj tednih mi je začel omenjat " prijateljico ", ki naj bi mu v tistih letih, ko smo živeli ločeno, prala in kuhala, omenjal je, kako ji je zdaj hudo, ker je zaljubljena vanj. Tako sem ugotovila, da je to tista " žena njegovega kolega ", s katero me je že varal pred leti in je bila pravzaprav pika na i, zaradi katere sva se pred 14 leti razšla. Prepričeval in prepričal me je, da je ne ljubi, da sem edino jaz ljubezen njegovega življenja. In vsem tem lažem sem jaz, neumnica, nasedla kot kakšna najstnica.

Sedaj pa zaradi tega doživljam ponovno pravi pekel. Moj dragi namreč s svojo bivšo sploh ni prekinil, še naprej veselo hodi k njej, skupaj gresta tudi npr. na morje ali izlete, se kaže z njo v javnosti, ima nanjo prepisanega tudi nekaj premoženja, skratka ta ljubica pobira smetano, meni pa ostajajo drobtinice. Najhuje pa je, da mi razmerja ne prizna in pravi, da si domišljam, da sem ljubosumna, da mu je samo prijateljica. V teh nekaj letih sem že neštetokrat hotela z njim prekinit, pa dosežem to le za kakšen mesec, največ dva, potem se zopet vrne ter je pri tem zelo vztrajen in ta začaran krog se venomer ponavlja. Sam si jemlje preveč svobode, mene pa omejuje tako, da me hoče izolirat od sodelavk, sorodnikov. Če že slučajno kam grem, takoj naredi prepir in se za nekaj dni odseli k staršem, vmes pa hodi k prijateljici. Sem res nenormalna, ker ne dopuščam takega " prijateljstva " z njegovo bivšo?

Od vsega sem že utrujena, brezvoljna in ne vidim več izhoda. Hrepenim po sočloveku, ki me bo cenil, spoštoval, ki bo iskren do mene, ki mu bom lahko zaupala, rada bi zaživela umirjeno. Večkrat si zastavim cilj, da moram naredit konec tej zvezi, nato sem nekaj časa vztrajna, a nazadnje popustim in to se ponavlja v nedogled.

Anka

Draga Anka,

sem vaše vprašanje pustila skoraj celo, čeprav je nekoliko daljše. Ker je lep primer tega, kar se po malem dogaja veliko ženskam. Ta začaran krog.

Enkrat ste že izkusili moževo krutost. Tudi popival je takrat, vi pa ste z majhnim otrokom, kot študentka, prenašali njegovo skakanje iz cveta na cvet, njegovo nesramno obnašanje in tiho trpeli. Upali ste, seveda, kot upa toliko žensk, da se bo spremenil, da bo spoznal, kako zelo ga ljubite in da bo vaša ljubezen močnejša od alkohola in njegovih izletov na žene prijateljev. A ni se zgodilo tako in po še enem otroku ste zbrali moč, pogum, v dobro sebi in otrokoma, ter ga zapustili.

V teh desetih letih ste bili sami. Za otroka ste skrbeli sami, tudi drugega moškega si niste našli, čeprav je bilo priložnosti zagotovo nekaj. Potem pa to njegovo pismo. Kaj je tisto, kar je v vas zbudilo iskro? Usmiljenje? Upanje, da se je zares spremenil in da mu je resnično žal? Osamljenost? Globoka, speča rana se je prebudila…

Anka, mislim, da bi se morali malce razjeziti. Pa ne nase, vi ste čudovita ženska, zvesta in dobra, sposobna, vzgojili ste dva čudovita otroka, s katerima se lahko pogovarjate in si zaupate. Razjezite se nad situacijo, ki je popolnoma nepravična do vas.

Mož vam ne pusti s prijateljico na kavo, ne druži se z vašimi sorodniki, on pa hodi z ljubico na morje. Celo na spletu objavlja slike o teh njegovih podvigih… Se vam to zdi pravično do vas? Ste vi vredni več kot pol manj, da se lahko z vami tako ravna? Ste predpražnik pred vrati, v katerega se lahko mož obriše umazane čevlje, potem pa vas še malo zbrca in potlači, češ, niste mu dobro obrisali podplatov. In da ta predpražnik slučajno ne bi šel kam! Leži naj tam pred vrati in čaka na svojega lastnika. Morda bosta ob priliki oba z ljubico prišla in si ob vas obrisala svoje noge. Malo vas delam jezno.

Ni nenormalno to, da ne razumete njegovega prijateljevanja z ljubico, nenormalno je to, da vas v to sploh prepričuje. Kakšen odnos pa je to??!! Eden vse, drugi nič. Težava je samo v tem, da ženske same dovolimo in dopuščamo takšno ravnanje. Nasedemo sladkim obljubam, moledovanjem, celo kakšna solzica jim kdaj pade iz oči. In naša mila srca se zmehčajo, joj, kako me ima rad, res mu je žal, zdaj bo pa čisto drugače. Nikdar ni drugače. Vedno je enako, ne, vedno je slabše. Ker popuščamo več in več in nazadnje vas bo prepričeval v to, da ste zares nenormalni, ker njemu in ljubici ne skuhate kosila in perete perila. Si to želite?

Kaj pa je bilo v tistih desetih letih, ko ga ni bilo? Ste hrepeneli po njem ali samo po nekom, ki bi vas imel rad in spoštoval? Se niste imeli lepo? Spomnite se tistih mirnih popoldnevov, večerov, ko ste s knjigo v naročju zadremali, ko niste razmišljali, kakšne volje bo prišel, po kateri ženski bo dišal tokrat, ko ste šli s prijateljicami na sproščen klepet in vas ni nihče zmerjal, kje hodite… Spomnite se na svojo moč, dokazali ste, da zmorete sami, da takšnega življenja, kot ga imate sedaj, resnično ne potrebujete! Saj vem, groza vas je ob misli, da gre takrat, ko se za mesec ali dva odseli, k njej, k drugi. Ampak Anka, kar naj ga ima, takšnega, kot je! Naj trpi ona, če si tega želi!

Ko se boste spomnili na tisto mirno obdobje desetih let in boste začutili jezo zaradi vseh krivic zdaj, ga povabite na pogovor. Mirno, brez očitkov. Povejte mu, da ne pristajate več na takšno življenje, da ga imate sicer radi in je on vaša edina ljubezen, vendar vam je brez njega lažje in lepše. Povejte mu, da si želite biti z njim, vendar izključno tako, da se odnos uredi. Konec ljubice, konec žalitev, pomoč pri gospodinjstvu, podpora na vseh področjih, spoštovanje in pogovor. Predvsem pa skupen obisk terapevta. Poskusite, če bo pristal, dobro, če ne bo, se poslovita.

Zmorete sami, to ste dokazali, ljubečega odnosa pa z njim na takšen način, ne bo nikoli. Srečno!!!!!