Spoštovana g. Saša!

Berem vaše odgovore in vidim, da se vam oglašajo predvsem ženske s težavami v partnerskih odnosih. Moja težava pa je nekoliko drugačna…

Imam dva odrasla otroka, sina in hčerko. Sin se je pred leti ločil, ima pa dva majhna otroka. Ena vnukinja hodi v drugi razred, druga je še v vrtcu. Z bivšo snaho se takrat, ko sta bila še poročena, nisva najbolje razumeli, zdaj pa kar dobro sodelujeva. Zakaj vam pišem? Sin si je našel drugo partnerko, ki tudi že ima otroka. Pa to sploh ni problem, moti me, da ta nova partnerica kroji življenje mojemu sinu. Ne samo to-kar naprej se tudi vtikuje v vzgojo vnukinj, čeprav živita s svojo mamico. Enkrat do dvakrat na teden prideta deklici k sinu, tudi za vikende se videvajo, tu in tam vnukinji lahko pazim tudi jaz. In takrat se mi deklici razjokata, kako grozna je očkova nova žena, da ju ne mara, da morata biti ves čas tiho, ne smeta se umazati na igrišču, zahteva vojaški red… In sta mi rekli, da ne želita več k očku, zaradi te ženske. Skušala sem se pogovoriti s sinom, pa pravi, da je to njegova stvar in da je prav, da sta punčki bolj "na kratko" vzgajani, da ne bosta razvajeni. Meni se pa sploh ne zdita razvajeni, le sinu njegova nova partnerka pere možgane in sploh ne razmišlja več, kot nekoč. Vem, da to ni moja stvar, a tako zelo trpim, ko gledam vnukinji, skrbi me, da se bosta počasi odvrnili od svojega očeta. Kaj naj naredim?

Cvetka

Spoštovana Cvetka!

Popolnoma lahko razumem vaš položaj. Svojemu sinu in svojima vnukinjama iz srca želite le najboljše. Želite si tudi, da bi se imeli radi, da bi se pogovarjali in da bi tudi vi lahko večkrat popazili na deklici. Moti vas, da je v njuno življenje prišla ženska, za katero se vam zdi, da ne ravna lepo z otrokoma. Vsaj ne tako, kot si to predstavljate vi. In ne morete si misliti, kaj se je zgodilo s sinom, da je tako spremenil svoje razmišljanje in način vzgoje svojih otrok.

Pravzaprav pa ima sin prav-to je njegova odločitev in sam bo moral sprejeti vso odgovornost zanjo. Čeprav vas boli srce, ko mali jokata in vam govorita, da si ne želita več k očku. Vaša vloga pri vsem tem je, da ste čim bolj ljubeči do svojih vnukinj. Najslabše bi bilo, če bi še podpihovali njune solze glede "mačehe". No, če bi opazili, da partnerka vašega sina zares grdo ravna s punčkama, da ju tepe, zanemarja, da nad njima izvaja psihične pritiske, potem je že prav, da se jima ostro postavite v bran. V takšnih primerih bi lahko odšli do centra za socialno delo in se tam pogovorili. Vendar pa mislim, da je ključ do rešitve tokrat pogovor.

Zdi se, da ste ljubeča in skrbna babica, pa tudi mama. Pravite, da ste se s sinom prej veliko pogovarjali. No, to je odlično izhodišče za pogovor tudi tokrat. Ker pa domnevam, da sin čuti vašo prošnjo po pogovoru kot prisilo in vmešavanje v njegovo življenje, vam predlagam, da se odločita za pogovor, kjer bo z vama še nekdo. Tako bosta oba "dobila" prostor in čas, da povesta, kaj vaju skrbi. Ne mislite namreč, da je vaš sin popolnoma brezčuten in da pod masko moške trdnosti, ne nosi svojih solza! Pomembno pa je, da se ta čustva izrazijo in da dobi človek občutek slišanosti. Vam se zdi, da ste brez moči-deklici vam jokata, smilita se vam, sin se ne želi pogovarjati… Občutek imate, da ste popolnoma nemočni in ne veste, kaj. Tudi sin se morda počuti podobno. Sveže je zaljubljen, želi si ohraniti partnerstvo, ki mu očitno pomeni veliko, svoji deklici ima zagotovo rad in ravnanje njegove partnerke se mu ne zdi prav nič sporno. Malo bolj stroga vzgoja, ampak to je pač v današnjem svetu naložba…. Poleg tega pa ima morda lahko občutek, da mu s svojimi nasveti solite pamet, da mu sporočate, da je še vedno mamin sinček. On pa mora vendar zdaj zaščititi svojo novo družico!

Temu oz. takšnemu pogovoru, kje vsakdo dobi priložnost, da pove oz. govori o svojih notranjih procesih, se reče transformativna mediacija. Veste, velikokrat, ko ljudje takole iskreno povedo, česa se bojijo in kaj čutijo, sploh ni potrebno veliko, pa se težave kar same razblinijo. Ko smo sami v težavah, ne vemo in težko razmišljamo o tem, kaj in kako čuti tisti na drugi strani. Včasih so naše domneve o čutenju drugega čisto napačne. Vi si seveda želite biti slišani in upoštevani. Želite si, da vas sin potolaži, da je z deklicami vse čisto v redu, da je pri njih doma pač od zdaj dalje nekaj več reda, da pa je njegova nova partnerka ljubeča ženska oz. vsaj ne tako "grozna", za kakršno jo imate vi. Želite si biti upoštevana, vendarle je to vaš sin, pa čeprav veste, da mora imeti vajeti in odgovornost svojega življenja v svojih rokah. Morda si želite, da bi vas sin povabil k sebi domov, da bi tudi njegova družica dobila priložnost, da se vam predstavi v drugačni luči. Poklepetali bi, spili čajček ali kavico in vaše srce bi bilo pomirjeno. Sin pa bi se umiril od spoznanju, da mu spet zaupate in stojite ob strani, od vas bi dobil potrditev, da se zmore spopadati z zunanjim svetom. No, tako bi bilo seveda najbolj idealno. Poskusite , tak pogovor, ki poteka med družinskimi člani, je celo brezplačen. Pa lahko je tisti, ki se z vami pogovarja, moški, ženska, lahko sta oba. Kakor presodite, da bi bilo bolje. Srečno!