Lepo pozdravljena, gospa Saša:)

Sem mama dveh odraslih otrok, hči že redno dela, sin študira.

Ločena sem 3 leta, v zakonu sva z bivšim možem izgubila vso nežnost. Kmalu po ločitvi pa sem spoznala moškega, mislila sem, da je moj princ. Lep, postaven, dober ljubimec in dokler nisva začela živeti skupaj, je bila ena sama pravljica. Ki pa se je takoj razbila, saj je kmalu pokazal svoj pravi obraz.

Želel je , da prodam precej veliko stanovanje, vržem moja otroka v eno manjše in kupim za naju hiško, kajti on pravzaprav ni imel ničesar. Moja otroka je imel ves čas pod nadzorom, celo hrano jima je odmerjal, jaz pa sem kupovala njegovima dvema vse, od igrač do oblačil. In to iz srca. Kmalu pa so se začeli še klici žensk pozno v noč, hihitanje, skrivanje telefona. Obtoževal me je, da sem bolno ljubosumna, bil je hladen do mene, vpil je in bil nesramen. Kmalu svojih zvez z drugimi niti ni več skrival… Odločila sem se, da ga zapustim. Zdaj živim umirjeno življenje, a hrepenim po ljubezni in samota me ubija. Čez dan še gre, ponoči pa me oblijejo solze in ne znam si pomagati. Klub zrelim letom sem postavna in ženska, za katero se moški še vedno obračajo. Pa bom kdaj spoznala pravega, iskrenega, zvestega in dobrosrčnega moškega? Sploh obstaja??

Katarina

Draga Katarina!

Koliko žalosti, jeze in razočaranj je v vas! In to popolnoma upravičeno. Opeharjeni ste za ljubezen in razumevanje in krivično je do vas, da v lepih, zrelih letih večere in noči preživljate sami.

Za vami je dolg zakon, ki se je nekako razblinil. Zato ni čudno, da ste oživeli ob postavnem, lepem moškem. Znova se je v vas prebudila strast, znova ste lahko začutili svoje telo. Ampak… Tale vaš lepotec bi vas skorajda spravil na rob. Svoji inteligenci in sposobnosti se lahko zahvalite, da niste zabredli. Si predstavljate svoje življenje zdaj, če bi takrat zares prodali stanovanje in vama kupili hiško? Otroka bi spravili stran od sebe, on pa bi gospodoval nad vami, se znašal nad vas, vi bi ga živeli, on pa bi imel druge ženske… Ej, srečo imate, draga Katarina, mnogo je takšnih, ki so zaradi hrepenenja po bližini in odnosu končale tako. Vi pa ste se rešili. Imate mir, ohranili ste svoje dostojanstvo.

Večeri in noči so lahko tako samotni… sprašujete se, s čim ste si zaslužili to samoto, kje je kdo, ki bi vas stisnil k sebi, pobožal in povedal, da vas ima rad. Ta hip ga res ni, in čisto nič narobe ni z vami, da si ga želite. Vsakdo si želi nežnosti in sprejetosti. Težava je v tem, da se pri vas odvija vse tako intenzivno-iz ločitve naravnost k drugemu, zopet razočaranje, zopet žalost…. Zdaj je čas, da se v resnici pocelite. Da začnete uživati sami s seboj. Da se končno zaveste, kako sposobni ste, imate lep odnos s svojima otrokoma, znate poskrbeti zase finančno, skrbite za svoje zdravje in kondicijo, zadovoljni ste s svojim izgledom…

Včasih se nam zdi, da smo brez moškega nekako nepopolne. Da nam nekaj manjka. Tako smo vzgojene in težko nam je sprejeti dejstvo, da smo lahko same in se imamo ob tem čudovito lepo. Ko boste zvečer spet sami, ko vas bodo oblivale solze, si predstavljate, da je v vas vaš popolni moški. Pristopi k vam, vas nežno stisne k sebi, obriše solze in poboža, poljubi in potem čvrsto drži v svojem objemu. Predstavljajte si ga tako močno, kot bi čisto pravi. Občutili boste nekakšno pomirjenost, varnost in mnogo lažje boste zaspali. To počnite večer za večerom, noč za nočjo, dokler vas otožnost in hrepenenje ne bosta zapustila. Vse redkejši bodo ti trenutki solz, kajti spoznali boste, da ste sami sebi najboljša družba, da samih sebe ne izdate, ne prevarate, ne zaničujete, ne izkoriščate… Če pa že, si to lahko odpustite, saj napake delamo vsi.

Ko boste tako pomirjeni s seboj, pa bo verjetno prišel tudi tisti ljubeči in iskreni moški. Če si ga boste sploh še želeli… Srečno!